Izboljšava psihološke percepcije časa prinaša tudi odličnejši občutek za fizikalni čas. Recimo: veliko bolj vem, koliko trajata 2 uri ali koliko je 20 minut. Mislim, da sem časovni paniki ušla za vekomaj. Da mi ne pritiče več, pa lahko vsi okrog mene norijo. Še zlasti je moč zaznati imunost na besede in njih zveze: mudi se, nujno, nimamo več veliko časa, pohiteti bo treba ... in te floskule, ki same po sebi ničesar ne povedo, predvsem pa vsakomur povedo svoje.
Danes sem bila po štirih letih pri osebni zdravnici. Prejšnji obisk je bil zaradi - ugotovljeno - parazita, ki je povzročil oteklino v velikosti polovice jajca na levi strani vratu. Takrat so na Inštitutu za varovanje zdravja na vsak način hoteli, naj jim pripeljem mojo mačko, saj me je ta okužila. Jaz pa mačke v življenju nisem imela. Predvidevanja so nato zaključila, da je pač neka mačka polulala zelenjavo na vrtu in jaz sem slednjo zaužila in z njo parazita. Možno. Ja, mačke lulajo tudi na solato. Parazit je šel po svoje, jaz pa tudi. V ordinaciji sem pihala v napravo za izmero kapacitete pljuč (pihati je treba drugače kot alkotest) - normalno. Utrip srca - normalno. Pljuča - normalno. Kri - odlično. Ja, odvzeli so mi kri in - si misliš? - zdravnica je pohvalila mojo kri. In rekla, da bom s tako krvjo zagotovo premagala trenutno bolezensko stanje, ki je očitno ostanek virozice. Moja kri je pohvaljena!
Po obisku zdravnice se mi je bolečina iz pljuč prestavila v levo, tako da me zdaj boli okrog srca. Lahko pa, da me že vseskozi boli srce in je bila bolečina prej širša, zdaj pa se manjša in kmalu je ne bo več. Verjamem v svojo kri, da bo premagala bolečino!
Da. Pod kožo sem krvava.
In ko razmišljam o pripetljajih, spoznanjih, dognanjih in občutenjih današnjega dne, se mi dnevi med sabo mešajo. Ne vem. Nisem sigurna, da so se neke stvari, za katere mislim, da so se zgodile danes, res zgodile danes ali so impresija nekega drugega dne in sem v današnjemu dnevu le razmišljala o njih ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar