Ob Petku pa: Sem.

06 Petek

Spet sem in nekdo mi govori, naj ne bom.
Naj bom normalna, nekaj drugega, da sem.

Da lahko sem, kar sem, ampak naj bom normalna.
Da se naj pogovarjam, tako - normalno.

Pa kje je ta moja normalnost, ki se jo išče?
Pa kako naj to bom, kar se od mene hoče?

Spet sem le jaz, spet končno, tako vsakdan.
Naj zdaj bodem druga, da sem sebi navkljub?

Da ugajam, ker nekdo drug tako hoče.
Da sem altruist, kot je ta brezpogojen (?).

Pa kaj je to tisto, ta smisel ves gnojen?
Pa kaj naj bom ti (!), da ti orgazem pričaram?

Spet imam možnost, da sem kar to nisem.
Naj zato rečem - egoist, le to sem.

Da sva lahko skupaj vsak sebi narazen.
Da lahko ti si le ti in jaz sem le jaz.

Pa zato sva res skupaj, nikar ne pozabi.
Pa tako je ves svet, ---- jaz. jaz, in le jaz.

Spet se utapljam v jazu vse stvarnem.
Naj bo jaz le vsi mi - in hudo se stori ...

Kam naj se dam, da lahko zakričim: ljudje, to je življenje, v njem smo, kot vsak sam. A skupaj, res skupaj smo skladna celota, smo vsak element, vsak čas in obraz. Ni mene, ni tebe. če nisva rojena, takrat, nekje tam, od nekoga, nekje. Kaj lahko ne skrbimo, ne sodimo in le živimo? Mar imamo to moč, da smo drugim v pomoč? Mar lahko se spoznamo, se eden drugemu damo? Ne da računamo, preigravamo, znamo? Da se le ljubimo, tako - IZ NIČ IN VSEGA. Ti pa ... ki ohromiš me ob vsakem dotiku ... Ti pa ... Ti pa ... No, zamenjajmo temo. Življenje je danost. Hvala ji, Ljubim jo. Končno neko dejstvo ženskega spola ... DANOST. Hm.