Če odmislimo račune, bančne izpiske in druge javnoživljenjske tujke v kuvertah, so pisma v nabiralniku najbrž vrhunec breztelesne komunikacijske intime. Najbolj intimna breztelesna komunikacija je pismo napisano na roko.
To je največ in najlepše kar lahko dam od sebe, kadar me ni poleg.
Ker domisliš vsako besedo, preden jo položiš na papir. Ker ni tipke delete. Kot jo položiš, tako ostane … In besede s sabo odnesejo tvoj vonj, tvoje dotike, tvoj unikaten font … Bliže človeku na daljavo ne moreš.
Kako je romantično, ko roka zarisuje linijo črk, nastajajo besede, glas bere stavke, misli so … Odplavam:
Leta 1834 pišem pismo najdražjemu prijatelju. Razmajano in zapacano pero pomakam v črnilo. Z njegove konice rahlo curlja. Srce mi drhti. Na prstih imam sledi črnila in pivnik ob steklenički je že povsem obarvan. Pišem s črno, ki ob soncu rahlo svetlika na vijolično. Pišem počasi, preudarno. Pišem tisto, kar mislim že toliko časa ...
Dragi prijatelj Matija Čop,
Čeravno se najine oči že dolgo niso uzrle, naj tvoje srce ne tuguje. Saj veš, da mislim nate. Naj te potolažim, tudi meni ni lahko, ko mi na Gregorjevo vrabca sedita na okenski polici. Lepo se imata.
Ko sem zadnjič utirala korake čez najin most in poslušala njega škripanje, sem se spomnila dežja, v katerem sva lovila skupne trenutke. Še veš, tisti mraz, ko si mi poveznil plašč preko glave in za naju nikjer nikogar, niti svetilničarja in njegove bakle? Tudi topotanje konj sva prezrla in uro, ki je odbijala pozno noč v noč.
Dosti razmišljam, kako bilo bi, če se nikoli midva ne bi spoznala. Bi doživela to sebstvo, ki imam ga tu danes? In ti? Kaj pa ti? Bi bil isti? Bi bil isti brez mojih oči in njih duše? Najrajši si tiho, to vem. In govoriti ne rabiš, saj nočem. Čeravno da si na zunaj vesel, te čutim in s tabo tvojo bolečino zakrito.
Z mano pa veva – lahko ni. Če zapreš me v kletko, še ne pomeni, da sem tvoja. Če me imaš pred očmi, še ne pomeni, da sem s tabo. A po tem hrepenim. Po tebi, prijatelj moj najdražji. Da mučiš me s svojo bližino - kot to storiš vedno, ko sva si vsaksebi, nekje. Da me pribiješ na križ, ko polmesec zasveti in ti truden ležeš na bok pod drevo.
Dostikrat lepo je, da sploh te ne vidim. Vštevši ko sanjam - ponoč al po dneu. Ker takrat gledam te s srcem in praznih oči, veš. Brez sodb in vprašanj, saj to je res greh. To isto hrepenenje me prevzame v nočeh, še zlasti tako da me stiska v prsih, a z usti v nasmeh. Ne skrbi. Spokoj.
Ako je kaj lepega na tem svetu, ljubezen je to. Veva. In če kdo zna o njej pisati, kot znam, je France. Zato njega povzemam, spoštovanje mu dajem, se z njim še nahranim ... obrišem si solzo … spomin nate obranim ...
Sem dolgo upal in se bal
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.
Za nič na tem svetu hrepenenja ne dam, niti zamenjam, pozabim, odstranim. Ne dam ga ne tebi, ki iz dna duše te ljubim, zato prosim - Ne hodi! Ne pridi!
S spoštovanjem, v upanju skorajšnjega snidenja,
Julija Primičeva
ps:
Da mi je bilo živeti v teh romantičnih časih ... Mmmmmmmm ... Ampak res: hočem časovni stroj! Takoj! Ker hočem s Čopom na pir. Kaj naj zdaj? Nič, ne ... Doniram v kakšen znanstveni fond ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar