Zadnje dni imam občutek, da jutro kar skoči v dan. Da ni tistega počasnega lezenja iz teme, ampak da kar naenkrat - bang! - vidimo. Še iz postelje gledam skozi okno in tam zunaj se na jesenske veje useda mehka oranžna svetloba. Res lepo. Zaradi lenobnosti, ki me je dajala zadnjih 48 ur, že viham rokave in raztezam možgane, pa bom veje in svetlobo spremlajla izza pisalne mize. Kaj hočemo, brez dela ni jela. Pišem članke na temo pomladanskega prenavljanja stanovanja. V bistvu delam revijo. Alternativno tržno-komunikacijsko orodje, ki se ga je naročnik lotil iz spoznanja o nesramo dragem komuniciranju v velikih trgovinskih centrih/verigah. Namesto denarja v letake in plakate, ki se distribuirajo po šoping centrih, se je spomnil - revije! Super ideja. Res mi je všeč. Uživam v projektu, le da je gromozanski in že pošteno lovim rok. Ko smo že pri delu ... - sporočili so mi, da sem dokončen pravno-formalni nezaželenec v tej državi. Kot svobodnjakinja delam preko avtorskih pogodb in z njimi sem tudi v trajnejših razmerjih z določenimi naročniki. Zdaj pa je tega konec! Mesečni pavšal za avtorsko delo se ne more več izplačevati. Kajti - bojda - avtorsko delo je enkraten dogodek in kot tak se ne more interpretirati kot mesečno ponavljanje. Kakor koli že, napočil je čas, da odprem firmo. Končno, bo rekel marsikdo. Ja. In kmalu bom spet zaposlena oseba, kreditno sposobna, z bolniško, malico, plačanim dopustom, prevozom na delo, regresom in božičnico. Veselje v hiši! A ko pomislim na administrativno proceduro, ki je pred mano ... Šus v glavo. Bang. Pa vendar: što se mora, nije težko.
Z jutrom se mi je ponovila ali rajši - nadaljevala misel od včeraj. Govori o tem, da vem, kako grem včasih ljudem na jetra s svojo odkritostjo, s svojo svobodo, s svojo pametjo, s svojo resničnostjo. A si ne morejo kaj, da me ne bi imeli radi. In zato jim grem še bolj na živce. Ljubi samega sebe, da lahko ljubiš bližnjega.
ps:
Ne vem zakaj mislim, da je jesen?! ...
1 komentar:
;)
Objavite komentar