Kdaj se te je nazadnje polastil sam Satan? In ti je iz oči sekal devil? Devil the Evil? Ko nisi spal, se sekiral vso noč in si dan potem svojim najbljižjim grenil življenje? Ti je iz oči sekala ciroza v rumenini tvojih beločnic? Steklenega pogleda nisi zakril, ker je to nemogoče. Ne pomagajo Vizinke, niti blef. In ne rabiš tega, saj te imamo radi.
Piki, Piki, Piki.
Vsem se to lahko zgodi. Smo le ljudje in ne mikrobi, ki jih to ne prizadane. Nismo psi, ki ne razmišljajo. Niti opice, ki so lahko neumne. Še manj pa okorni sloni in nilski konji iz kinder jajčka.
Piki, Piki, Piki.
V tvoji sliki je naše ogledalo.
France, tebi pa ... Bem ti sunce, zakaj nisi napisal, da je življenje v bistvu lepo?! In da je tvoja bolečina do Julije sestavni del vsakogar izmed nas? In da je ta občutek nepopisno veličasten. In da je hrepenenje nekaj, brez česar nima smisla živeti. In da je v požirku vina brezmejna ljubezen, ki jo nosimo v sebi od spočetja samega ... In da je tvoja žalost le veselje, ki ga ne znaš izraziti drugače kot v trpljenju. A veš, le da bi tako preprosto in jasno napisal. Kar tako - brez poezije. Brez olepševanja. Bi šlo tako prostaško? Brez te tvoje uglajenosti in lepega vedenja? Brez jebene omike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar