Vandalsko

Vandalsko je po svoji postelji hoditi v čevljih.

Še bolj vandalsko je v čevljih v svoji postelji zaspati.

Kaj je vandal?

ps:
Čevlji so superge.

Če kaj ...

Če kaj obstaja v tem trenutku, je moja misel nate, ko se prisesaš na moje telo in jaz ne obstajam več.


Če sem kaj v tem trenutku, me jemlji kot Tadejo Bučar, ko je metulj, ki ... je brezpogojen.


Mar je to dihanje, to?


Ja, ... preproste stvari je težko izreči.

Ob Petku pa: Sem.

06 Petek

Spet sem in nekdo mi govori, naj ne bom.
Naj bom normalna, nekaj drugega, da sem.

Da lahko sem, kar sem, ampak naj bom normalna.
Da se naj pogovarjam, tako - normalno.

Pa kje je ta moja normalnost, ki se jo išče?
Pa kako naj to bom, kar se od mene hoče?

Spet sem le jaz, spet končno, tako vsakdan.
Naj zdaj bodem druga, da sem sebi navkljub?

Da ugajam, ker nekdo drug tako hoče.
Da sem altruist, kot je ta brezpogojen (?).

Pa kaj je to tisto, ta smisel ves gnojen?
Pa kaj naj bom ti (!), da ti orgazem pričaram?

Spet imam možnost, da sem kar to nisem.
Naj zato rečem - egoist, le to sem.

Da sva lahko skupaj vsak sebi narazen.
Da lahko ti si le ti in jaz sem le jaz.

Pa zato sva res skupaj, nikar ne pozabi.
Pa tako je ves svet, ---- jaz. jaz, in le jaz.

Spet se utapljam v jazu vse stvarnem.
Naj bo jaz le vsi mi - in hudo se stori ...

Kam naj se dam, da lahko zakričim: ljudje, to je življenje, v njem smo, kot vsak sam. A skupaj, res skupaj smo skladna celota, smo vsak element, vsak čas in obraz. Ni mene, ni tebe. če nisva rojena, takrat, nekje tam, od nekoga, nekje. Kaj lahko ne skrbimo, ne sodimo in le živimo? Mar imamo to moč, da smo drugim v pomoč? Mar lahko se spoznamo, se eden drugemu damo? Ne da računamo, preigravamo, znamo? Da se le ljubimo, tako - IZ NIČ IN VSEGA. Ti pa ... ki ohromiš me ob vsakem dotiku ... Ti pa ... Ti pa ... No, zamenjajmo temo. Življenje je danost. Hvala ji, Ljubim jo. Končno neko dejstvo ženskega spola ... DANOST. Hm.

Rekel sem: Naj bo četrtek pred Petkom

05 Četrtek


Te prime, da spremeniš vse.
Ker si vbijaš v glavo, da - tako ne gre.

In vidiš vsa ta manjka sebe.
Se ustaviš, ker je - vse brez potrebe.

Še najmanj si si brez potrebe ti.
Gruntaš, dihaš - vse, vse se levi.

Da kožo slečem, postanem drug.
Kako (?) narediti iz - severa jug.

Ne gre, ne gre, pa če se ubiješ.
Takrat je bolje, da - s prijatelji enega spiješ.

Prjatli, veste, hmelj je spet rodil.
In grozdje se sprašuje - ej, mar me bo že kdo spil?

Nastopi krivda, dvomi, strah.
Vse stvarstvo vpije - ma to (?) je le prah (?) ?

Bojim se lepega, ki ga povzročim.
Saj nek bog zahteva, da - da solze točim.

Ne dam se temu za vedno tako.
Za žalost vemo - dovolj časa bo.

Sta ljubezen in veselje tista.
Tista, ki edina sta - lahko pritiska pista.

Saj ko dviga se ljubezen ...
Vsak takrat pač že ni trezen ...

Jaz pa tukaj zdaj sedim, te gledam, voham in bedim. Nad tvojo dušo se dvigujem, na svoj jaz se le sklicujem. Nič ne vem, ničesar nimam, ničkaj nočem, četudi jočem. Sem le tukaj in to pišem - to delam bolje kot pa rišem. Lahko bi zdaj pod mostom spala, se na tvojo bedo sklicevala, ti bila nevšečna ali mila, se v tvojo senco potopila. Lahko bi te ugašala v žaru, lahko bi te želela v paru. Se bi ti nergala, pritoževala, spala ... Bi nezadovoljstvo jaz lahko gojila, se pretvarjala, da sem le mila. Lahko ti tudi prikimavam, lahko te v trenutku kar uspavam. Vse pa je tako kot hočeš, potrebuješ, vidiš, nočeš. Vzemi me kot sem, kot delam, kot smejim se, kot se ljubim, kot premikam, kot delujem, kot se vedem, kot reagiram, kot razmišljam, kot le čutim. Ko zaznavam te v biti, ko le tkem nevidne niti. Kot sem jaz in kot si ti, smo le mi, ti-jaz-VSI.

04 Sreda

kadar so stvari preglasne, da bi človek lahko kaj slišal,
se umaknem drugam
ko v nekomu vidim, da si ne zaupa in si ne verjame,
je to spomin name
da si dam duška in provociram ljudi, ki mislijo
imam lepo zabavo
ker bolj kot želeti si biti pristen, (človek) je kaj
te objamem zastonj



Premiera Igorja Zupeta: Ženini, dokufilm o skupini Irwin, Mestni muzej, nocoj. Elementarno. Kolektivno.

Prispevek o Drnovšku - kolaž prizorov njegovega javnoosebnega življenja - ko v zasavščini govori s krajani, katerih problem so Strojanovi. "a st vi ldje, al kuga st?": Elementarno. Kolektivno.

Sreda je bila včeraj. (treniram percepcijo dni v tednu) Zdajle je že četrtek. Elementarno. Kolektivno.

Torek je šel mimo, ne da bi ga človek opazil

03 Torek


... dobro jutro ... bla-bla-bla-bla ... ja in tako ... seveda, saj ... v bistvo je ... aha, aha, ker je treba uskladiti številke, niso konsistentne ... bla-bla-bla ... vizuelno mogoče, sporočilnostno pa moramo ... ja, ja, ja ... ker za brand je to veliko bolje ... adijo ... brrrrrmmmm-brrrrrmmm --- ... dober dan ... tadeja bučar, me veseli ... zdaj odvisno kaj želite ... bla-bla-bla ... ja, kaj bi radi? ... cilje je potrebno opredeliti ... razumem, razumem ... seveda, vsi bi radi prodali čim več ... ja, to je drug način komunikacije, če hočete dvigniti ceno kvadratnega metra ... ... ... ... ... ... ... ... ... lahko, ampak je drago. ... ne vem, ampak recimo, da na dvorišču odkrijete nafno vrtino, potem je to lahko v nekaj mesecih ... hvala, ja ... ... ... ... ... ... nasvidenje . . . enako. brrrrrm - brrrrrmmm - anananananananannaaaaaaaaaa - ... dober dan, ja zopet, a ne ... super, super ... lahko, lahko pa kaj drugega ... seveda vaš denar lahko zapravimo zelo hitro in noben problem ... ... ... ko bomo opredelili vaše ciljne javnosti ... starost, je pač samo en kriterij, znotraj katerega začnemo operirati ... ... ... ... ja, ampak mi ne smemo govoriti o številkah, lahko šele kot sekundarna informacija, da se razumemo ... takole je ... amapak, a vi veste, da je nabolj preproste stvari najtežje povedati?! ... hvala za zaupanje, nasvidenje. ... ... ... pivo. . . . glb-glb-glb, čvek, spat.

Ponedeljek je bil za čiščenje pa-jev

Pa, pa, pa ... pa še to ... pa takrat ... pa pojdiva ... Pa-je v tekstih uporabljam takrat, ko mi manjka osnovne materije, ko gre za pomanjkanje dodelanosti ideje, ko nisem povsem pri stvari, ko kompliciram in se mi ne da stvari sčistiti, pa tudi takrat, ko pa sem v pisani besedi preprosto preveč govorno dialoška, saj ljudje v pogovorih uporabljamo precej veliko pa-jev, pa tega sploh ne opazimo, medtem ko pa nas sam pa v pisani besedi rahlo ali pa bolj močno moti ... pa je mogoče tole ena pa-jasta zanimivost, ali pa-č?


Pa še to:


02 Ponedeljek


Ko bil sem mali golobradež,
tak - fazan, zelen -
sem marjetice tkal v venčke,
v nedeljo pa poslušal Henčke.

Ko me je popadel strah,
se spomnil tvojih sem oči.
Ne priznal si, da te ljubim,
da sam sebe ne pogubim.




Kratko, pa jedernato, pa smo ... Pa - pa. :)

Po julijanskem koledarju je nedelja prvi delovni dan

... zato, da se teden začne s počitkom ...


01 Nedelja

Ni, da bi govoril.
Bi se nekam rajši skril.

Ker sem se uklonil.
Ko tvoj slad sem zopet pil.

Srečen sem in vriskam,
srce mi skače do neba.

Saj ti si ena sama ...
Le zakaj si kar odšla?

Iz rok si mi spolzela danes.
Pred očmi, ne na skrivaj.

Vzela si mi lesk in plamen.
Daj, vrni se, o, prosim - daj.

To pa ne gre, si rekla, draga.
Imel si vse, zdaj nimaš nič.

In moj namseh mi ne pomaga.
Nisem hudič, le nič, nič, nič.


To ni to, kar imam za povedati. V osnovi si želim biti le tiho. Pššššššššt ...

Srečko, Josip, Alojz in Janez

Ko je Josip umrl, je tri leta za njim na svet prišel Srečko. Ko je umrl Srečko, je Alojz korakal proti svojemu abrahamu. Ko je umrl Alojz, je imel Janez svojih 17 let. Ko je umrl Janez sem jokala.

Že sredi tedna me je ziritirala vest, da naj bi Drnovšek umrl. Predvsem me je zmotilo to, da sem zapadla v igro špekuliranja s smrtjo in tistega - rekla-kazala ... ter v nadaljevanju miselno spletla kar nekaj scenarijev o zatajitvi smrti, njih razlogih, itd. Potem sem včeraj pred spanjem skočila na stran Gibanja za pravičnost in razvoj in strani ni bilo. Bila je neka stran, z neko nasmejano bejbiko in nekim čudnim menijem in kliki na meni niso delovali in z vprašajem v glavi sem zaspala. Še pred tem pa prebirala Kosovela in hotela tudi Murna, za katera sem ugotovila, da sta oba rojena v znamenju rib. Kot jaz. Tako smo postali ljubka druščina astrološko povezanih trpečih osebkov. Ki se v materialnem smislu nikoli niso srečali. Nihče z nikomer. Duhovno pa … Lepo trpljenje in bolečina nas družita. Ko sem že zatisnila oči, sem pomislila na Gradnika in njegov De Profundis, ki je meni najbljižja pesnitev in v njej se res počutim kot glavni lik. Mene ni požela kosa, bila sem kot v jutru rosa, ki jo pije sonca žar. Zdaj več nisem svetna stvar, nisem roža in ne kamen, sem le zate svetel plamen. Konec prve kitice. To besedilo naj imajo pred sabo tisti, ki se bodo prišli poklonit mojemu spominu. Že več let imam izbrana tudi 2 glasbena komada (od predvidenih treh), ki naj takrat prevzameta atmosfero: Whole of the Moon - Waterboys & Secretly - Skunk Anansie. Za tretjega je mesto še odprto. Mislim pa tudi, da bo komadov 5, tako moram izbrati še 3.

Zbudil me je SMS od mami, da je Drnovšek danes res umrl. Novica me ni presenetila, me je pa globoko zmedla. Kasneje ko sem ob oddaji o njemu točila krokodilje solze, sem se spomnila, da je mami tako jokala ob Titejevi smrti. Njemu je bilo ime Josip.

Sredi dneva sem se posvetila Murnu. Josip Murn Aleksandrov je bil velika duša, nerazumljena, trmoglava, predvsem pa trpeča. Življenje ga je bolelo. Počutil se je odveč.

Kosovel se je prehladil na železniški postaji v Zagorju, od koder se je pozno zvečer vračal po nastopu pred proletarskimi delavci, kjer je izkazoval podporo in snoval ideje pravičnejšega sveta. Čez nekaj mesecev zaradi tega umre. Drnovšek vemo, je bil iz Kisovca pri Zagorju oz. – pavšalno: iz Zagorja.

Kot je – upam - opaziti, sem svojim aktivnim sprejemanjem dneva intenzivno iskala razloge za depresijo. Če dobro pomislim, sem to iskala že ves teden in učinkovitost mi je pešalo lepo vreme s svojim soncem. Matr mu! Vse kar sem hotela, je da se do obisti zjočem. Da gre ven to, kar me mori, za kar ne vem kaj je, vem pa, da tega ne rabim in zatorej naj gre. Via!

Najprej mi je postalo hudo, ko sem gledala tretjo in četrto serijo svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. Ti ljudje letijo s smučmi, ležijo na zračni blazini, neustrašno gledajo v neznano, z vso silo in filigranskim občutkom se odženejo v luknjo, nato pa jih razočaranje ob prekratkem poletu povsem razožori. Postanejo ranljivi mali fantki, ki bi jim obrisala nos in vzela v naročje. Kot vemo, tekmovanj že v osnovi ne maram. In postalo mi je hudo, da so poleti šport in ne umetnost. Čeprav na nek način so umetnost, saj se s slogom letenja ocenjuje tudi estetika, skladnost, … Notranji mir, pravzaprav.

Vmes na teletekstu zasledim nekaj predsednikovih zadnjih besed. In da je celotni sestavek objavljen na straneh Gibanja. Grem brati. … Brez pričakovanj in želja. Da. Vem. Potem ni razočaranj. Ni bolečine. Budistično = želja je povzročiteljica bolečine. Mir in dobro. Mir in dobro. Mir in dobro. Da. In hrepenenje, si mislim. In hrepenenje, ker to premika srce. Ker zaradi hrepenenja sploh čutiš srce. Hrepenenje. In hrepenenje. In hrepenenje. Ali je hrepenenje v navzkrižju z mirom? Mar hrepenenje prinaša nemir? … Hm … Ne. Hrepeniš lahko tudi povsem miren. In hrepenenje. Mir, dobro in hrepenenje. To bi bil ženski princip. Ja, si prikimavam.

Kaj mi je skupnega z Josipom, Srečkom in Janezom? Bolečina, gnev, otožnost, borba. Pogum, mnogo poguma in s tem pozitivizma … da sploh vztrajam tukaj. V bitki egotripov se tudi širjenje ljubezni in dobrote zaznava kot dejanje egotripa in nemudoma pritegne konfrontacijo ter napad in težnjo po uničenju. Tako ubog je ta svet. Da mu niti lastna beda ni jasna. In da se celo brani ljubezni, da ga ta ne razoroži egotripa … Oklepanje sebe in zapiranje v svoj mali svet, za katerega misliš, da je ultimativen. Nak! Življenje je eno. Vse je eno. Življenje ni le rojstvo in smrt in nekaj vmes. Življenje pač je. In ni edina možnost.

Slovenci smo narod pesnikov, to vemo. Da je predsednik Drnovšek svoja mnoga sporočila pisal v kratkih vrsticah, v neke vrste dialoški poeziji, je skladno s tem konceptom. In da je njegovo zadnje sporočilo, ki je že danes postalo kultno – pravzaprav poezija – me neizmerno veseli. In ker se z njim povsem strinjam, ga objavljam v celoti, da nekaj pridodam izkoristku potenciala njegove kultnosti:

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir, tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še, kaj kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah, ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

Med slavo in trpečim jazom se nocoj poslavljam. Umikam v svoj mali svet, otoček tam daleč znotraj, kjer so črpalne ploščadi za pozitivno energijo, smeh, veselje, norost, zabavo in humor, da z njimi oborožena lahko spet mirno srečam kakšnega človeka. Poklonim ljubezen, objem, radost.

Vedno ko izlijem svojo dozo solz sem srečnejša za vsaj en kvark.

Izbira dnevnega žanra v psihologiji glavnega lika

Od kje naj začnem? Kam naj se uprem? Naj danes ljudi razveseljujem, motiviram, ganem ali preprosto zamorim do daske? Naj se pizdim, pritožujem, negiram, zabijam v poden? Hm, le kaj bi danes?

Si zjutraj kdaj zastaviš takšna vprašanja? Da navsezgodaj izbereš svojo dnevno naravnanost? Včasih sem to počela, zdaj pa imam po pop-psiho-get-well-metodah v zavest že skoraj povsem vsesano pozitivnost, tako da sem več ali manj obsojena nanjo. V smislu: sem pozitivna, lepa, pametna, zabavna in danes je moj dan. Kar je vsakodnevno težko ohranjati. Saj smo obsojeni na srečevanje neštetoterih idiotov, ki nas skušajo posrkati s svojo butasto karmo. Naj jim ne rata! Težko je preskočiti svojo nataknjenost, ki včasih tako paše. In tudi pristoji mi. Ko se iz ljubke, prijazne, zabavne in nasmejane osebe prelevim v nesramno, zlobno, zbadljivo, porogljivo, vehementno, superiorno in arogantno osebo. Ahahahahahahahahaha. Znotraj sebe, v svoji čudoviti notranjosti je vse mogoče. Vse je dovoljeno. In z ljudmi lahko počnem kar hočem. Te navijem okrog prsta? Se ustrelim v glavo pred tvojimi očmi? Te strastno poljubim? Vzamem v naročje? Nahranim? Ti povem, da mi greš na jetra? Te objamem in ubijem? Ali pa ... Kaj pa če preprosto pozabim nate? Lahko te tudi pomiljujem. Navsezadnje izberem ljubezen. Ker je to edini smisel.

Vse je fikcija. Verjemi kar hočeš.

Četrtek, 21 februar 2008

Opažam, da velikokrat izgubim občutek za dan v tednu. To mi je ostalo od potovanja. Super je. In tudi psihološka percepcija časa se mi je izboljšala. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ko ljudem dopovedujem, da stvari potekajo počasneje, kot se zdi. Panika in hitrost sta predimenzionirani tvorbi, ki se v Zahodnem svetu pojavljata povsod, kjer se pojavljajo ljudje. Zato kar mirno, na koncu pač umremo. In to vsi. Za vse se konča isto. Zato smo pač eno.

Izboljšava psihološke percepcije časa prinaša tudi odličnejši občutek za fizikalni čas. Recimo: veliko bolj vem, koliko trajata 2 uri ali koliko je 20 minut. Mislim, da sem časovni paniki ušla za vekomaj. Da mi ne pritiče več, pa lahko vsi okrog mene norijo. Še zlasti je moč zaznati imunost na besede in njih zveze: mudi se, nujno, nimamo več veliko časa, pohiteti bo treba ... in te floskule, ki same po sebi ničesar ne povedo, predvsem pa vsakomur povedo svoje. 

Danes sem bila po štirih letih pri osebni zdravnici. Prejšnji obisk je bil zaradi - ugotovljeno - parazita, ki je povzročil oteklino v velikosti polovice jajca na levi strani vratu. Takrat so na Inštitutu za varovanje zdravja na vsak način hoteli, naj jim pripeljem mojo mačko, saj me je ta okužila. Jaz pa mačke v življenju nisem imela. Predvidevanja so nato zaključila, da je pač neka mačka polulala zelenjavo na vrtu in jaz sem slednjo zaužila in z njo parazita. Možno. Ja, mačke lulajo tudi na solato. Parazit je šel po svoje, jaz pa tudi. V ordinaciji sem pihala v napravo za izmero kapacitete pljuč (pihati je treba drugače kot alkotest) - normalno. Utrip srca - normalno. Pljuča - normalno. Kri - odlično. Ja, odvzeli so mi kri in - si misliš? - zdravnica je pohvalila mojo kri. In rekla, da bom s tako krvjo zagotovo premagala trenutno bolezensko stanje, ki je očitno ostanek virozice. Moja kri je pohvaljena! 

Po obisku zdravnice se mi je bolečina iz pljuč prestavila v levo, tako da me zdaj boli okrog srca. Lahko pa, da me že vseskozi boli srce in je bila bolečina prej širša, zdaj pa se manjša in kmalu je ne bo več. Verjamem v svojo kri, da bo premagala bolečino!

Da. Pod kožo sem krvava.

In ko razmišljam o pripetljajih, spoznanjih, dognanjih in občutenjih današnjega dne, se mi dnevi med sabo mešajo. Ne vem. Nisem sigurna, da so se neke stvari, za katere mislim, da so se zgodile danes, res zgodile danes ali so impresija nekega drugega dne in sem v današnjemu dnevu le razmišljala o njih ... 

Pisna intima – Intima pisma

Če odmislimo račune, bančne izpiske in druge javnoživljenjske tujke v kuvertah, so pisma v nabiralniku najbrž vrhunec breztelesne komunikacijske intime. Najbolj intimna breztelesna komunikacija je pismo napisano na roko.

To je največ in najlepše kar lahko dam od sebe, kadar me ni poleg.

Ker domisliš vsako besedo, preden jo položiš na papir. Ker ni tipke delete. Kot jo položiš, tako ostane … In besede s sabo odnesejo tvoj vonj, tvoje dotike, tvoj unikaten font … Bliže človeku na daljavo ne moreš.

Kako je romantično, ko roka zarisuje linijo črk, nastajajo besede, glas bere stavke, misli so … Odplavam:

Leta 1834 pišem pismo najdražjemu prijatelju. Razmajano in zapacano pero pomakam v črnilo. Z njegove konice rahlo curlja. Srce mi drhti. Na prstih imam sledi črnila in pivnik ob steklenički je že povsem obarvan. Pišem s črno, ki ob soncu rahlo svetlika na vijolično. Pišem počasi, preudarno. Pišem tisto, kar mislim že toliko časa ...



Dragi prijatelj Matija Čop,


Čeravno se najine oči že dolgo niso uzrle, naj tvoje srce ne tuguje. Saj veš, da mislim nate. Naj te potolažim, tudi meni ni lahko, ko mi na Gregorjevo vrabca sedita na okenski polici. Lepo se imata.

Ko sem zadnjič utirala korake čez najin most in poslušala njega škripanje, sem se spomnila dežja, v katerem sva lovila skupne trenutke. Še veš, tisti mraz, ko si mi poveznil plašč preko glave in za naju nikjer nikogar, niti svetilničarja in njegove bakle? Tudi topotanje konj sva prezrla in uro, ki je odbijala pozno noč v noč.

Dosti razmišljam, kako bilo bi, če se nikoli midva ne bi spoznala. Bi doživela to sebstvo, ki imam ga tu danes? In ti? Kaj pa ti? Bi bil isti? Bi bil isti brez mojih oči in njih duše? Najrajši si tiho, to vem. In govoriti ne rabiš, saj nočem. Čeravno da si na zunaj vesel, te čutim in s tabo tvojo bolečino zakrito.

Z mano pa veva – lahko ni. Če zapreš me v kletko, še ne pomeni, da sem tvoja. Če me imaš pred očmi, še ne pomeni, da sem s tabo. A po tem hrepenim. Po tebi, prijatelj moj najdražji. Da mučiš me s svojo bližino - kot to storiš vedno, ko sva si vsaksebi, nekje. Da me pribiješ na križ, ko polmesec zasveti in ti truden ležeš na bok pod drevo.

Dostikrat lepo je, da sploh te ne vidim. Vštevši ko sanjam - ponoč al po dneu. Ker takrat gledam te s srcem in praznih oči, veš. Brez sodb in vprašanj, saj to je res greh. To isto hrepenenje me prevzame v nočeh, še zlasti tako da me stiska v prsih, a z usti v nasmeh. Ne skrbi. Spokoj. 

Ako je kaj lepega na tem svetu, ljubezen je to. Veva. In če kdo zna o njej pisati, kot znam, je France. Zato njega povzemam, spoštovanje mu dajem, se z njim še nahranim ... obrišem si solzo … spomin nate obranim ...


Sem dolgo upal in se bal

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.


Za nič na tem svetu hrepenenja ne dam, niti zamenjam, pozabim, odstranim. Ne dam ga ne tebi, ki iz dna duše te ljubim, zato prosim - Ne hodi! Ne pridi!



S spoštovanjem, v upanju skorajšnjega snidenja,

Julija Primičeva


ps:
Da mi je bilo živeti v teh romantičnih časih ... Mmmmmmmm ... Ampak res: hočem časovni stroj! Takoj! Ker hočem s Čopom na pir. Kaj naj zdaj? Nič, ne ... Doniram v kakšen znanstveni fond ...

Očiščevalna akcija

Jutri v šolo prinesi eno vrečko in plastično rokavico. Čistili bomo okolico šole. S plastično vrečko in morda še eno plastično vrečko namesto plastične rokavice smo čistili ... Očiščevalno akcijo nadaljuj istega dne tudi na domačem dvorišču.

A to še obstaja? A so še brigadirske očiščevalne akcije?






Če že nimam plastične vrečke in plastične rokavičke ...

:(


ps:
Danes sem zelo nostalgična. Mogoče zato, ker me bolijo pljuča in na nezavednem podoživljam bronhitise iz otroštva. Jutri grem k zdravniku. Sem poiskala zdravstveno izkaznico in se naročila za ob 9:45. Pred tem mi je Maša poiskala ime moje osebne zdravnice, ki je nisem našla na netu pod rubriko Zdravstveni dom Aškerčeva ... Vedela sem le 1. ime: Irena. In že spisala začetek telefonskega pogovora: Dober dan, rada bi govorila z doktor Ireno, ki dela pri vas ... Maša me je rešila zadrege in zabave, saj jo je razkrinkala na med.over.netu ... Portal, s katerim smo pred leti sestankovali na Digital Studiu zaradi nekega projekta - kajpavemvečne - vem le še to, da je njegov idejni oče (takrat so začenjali) goreče verjel vanjo, stal zanjo in jo zagovarjal - idejo. Jp. Tako je to ... z idejami ... zanje je treba imeti načrt.

No Country For Oldman

Kratko obvestilo:

No Country For Oldman je zame =
1. fenomenalen film
2. dvorano bi bolj napolnila z meni enakimi (spet ta Kolosej, mtrml ...), da bi se skupaj smejali in da bi skupaj nehali dihati in se čudili vsemu načrtovanju in ustvarjalnosti in ...
3. zakon scenarij
4. hiper dialogi
5. orgazmična fotografija
6. ... mater, kakšen film!!!
7. prosim, naj se prevajalec naslova kaznuje sam ... : Ni prostora za starce (???) (super holywoodska pubertetniška komedija, če bi človek sodil po naslovu)
8. kdor je gledal film se strinja glede prevajalca
9. Je ni dežele za starega človeka - to je naslov v slovenskem jeziku, stilsko primernejši, emocionalno bližji, ... eh.
10. Če pomislim na prevod naslova FILMA No Country For Oldman v Ni prostora za starce - me je sram, da sem gledala film / Res. Ta prevod ga grdo oskruni.
11. ... eh, bom rajši utihnila ... ker naslov filma ... mislim, no (!!!!!) ... eh. Saj je samo naslov, a?! ...

No Country For Myself.


xxx

Priznanje budizma v javnosti

Prejšnji teden mi je dopoldan večkrat zvonilo na vratih. Nisem odprla. Niti vstala od pisalne mize in skozi kukalo povohala, kdo le bi nemara bil. Ne. Nič od tega. Ignorirala sem prav profesionalno. Narediš se, da nič ni, pa stvari minejo, a ne?

Jok brate, zaboravi!

Sobota dopoldan. V postelji z računalnikom. Počasi se prestaviva v dnevno. Gledava smučanje, pijeva kavo. Vse super. In ... Pozvoni. OK. Paranojične misli so že čez teden rohnele, da mi bo težil sosed, kako da je naš pomivalni stroj preglasen. Po novem tudi pralni stroj, saj je ta prešel v akrobatske vrste in skače po kopalnici. Ok, soočim se s svojim strahom. Čez glavo si poveznem kapuco in ... Odprem. 2 ženički. 65+ in 45.

- Dober dan, zadnjič smo že bili pri vas in smo vam pustili revijo v nabiralniku. Ampak niste bili vi doma ... (Bila sem. Pozvonilo je na domofon, mislila sem, da sta starša, a bili so oni.) ... - Ne, pravim, najbrž res ne. Več nas živi tukaj. - Bil je nek moški glas ... , nadaljuje mlajša. - Težko, rečem. Moški tu ne živijo. (Zaslišim se, kako prodajam koncept ženske komune Amazonk. Notranji smeh: ha, ha, ha.) - ... in v nabiralniku smo vam pustili eno revijo, da si lahko preberete o Bibliji. (Iz torbe potegne ves letnik revij Stražni stolp in Prebudite se!). ... Pogovor poteka o življenju in bogu in super knjigi Bibliji ... In kar naenkrat izstrelim: Ampak veste, jaz sem budist. (Tišina. Veliki pogledi. Še sama sebe sem debelo pogledala, kaj blebetam). - Aha, budist ste, pravi mlajša. - Potem pa mi povejte, me prevzame starejša, zakaj je na svetu toliko religij, ko pa je bog samo eden in od vseh. - Religije so nastale iz različnih razlogov, največkrat kot orodje za razlago življenja, njegovega nastanka in smisla, ampak od nastanka krščanstva je njihov smisel kapital. One so v rokah kapitala, kdor ima denar ima moč in kdor ima moč, potrebuje čredo ovac, da jim lahko vlada. Religije nimajo veze s srčnim predajanjem svojih vernikov. Bistvo je, koliko se nabere v tisti posodici, ki jo mali fantki nosijo naokrog po koncu maše. In koliko papirjev se zatakne okrog insencev in koliko se pusti v tisti škatli na vhodu v džamijo in ... da ne omenimo scientologije, kjer ti kar določijo, koliko moraš prispevati glede na lastne dohodke, ... (Lastni recital, ki ga poslušam tudi sama, je tako lepo artikuliran in me res preseneti. Gre za mojo prvo konfrontacijo z Jehovci - kot jim pogovorno rečemo ... ) - Povejte mi, nadaljuje Cirila (starejša), pa vi kot budist priznavate Jezusa Kristusa? - Seveda, pravim. Najpomembnejše je, da širimo ljubezen. To je edina možnost za nas. - To pa je res, pravi Ljuba (mlajša). To ste pa lepo povedali. - Potem tudi vojn ne bi bilo, reče starejša. Veste, mi ki smo preživeli 2. sv. vojno, vemo, koliko gorja lahko človek povzroči sočloveku. Saj ... vse se je začelo l. 1914, ko je bila 1. sv. vojna. In takrat so padle prve civilne žrtve. Pred tem so se borili vojaki na frontah, takrat pa je zlo udarilo po civilih, veste ... (Na tem področju sem švoh. Dlje od Gavrila Principa in Sarajeva težko pridem.) - In veste zakaj mi je budizem všeč?, avtistično nadaljujem pogovor ... (Ne morem verjeti, da stojim na odru in igram budista. Obe me v pričakovanju pogledata.) Ker ne goji kulta osebnosti. Ker ne gre za čaščenje boga, ampak nauka. Ker ni najpomembnejši bog, ampak nauk - 4 resnice življenja. Ker gre za pot in ne zapovedovanje, ker ne gre za to kaj je prav in kaj narobe, ker je nekaj slabega znak za nekaj dobrega, ker človeku nihče ne grozi s peklom ... - Ampak naša vera je edina, kjer sta moški in ženska enaka, pravi mlajša. Najprej je bog, potem pa smo vsi enaki. - Ampak vaš bog je moški, rečem. - Ja, ampak tudi on je eden izmed nas. Je samo nekdo na vrhu. - Vendar je moški. Lahko bi bila ženska. Pa ni, da se razumemo ... (Zdaj ju imam že precej dovolj. Konec je nasmihanja eden drugemu, lepo smo se pogovorili, ajde, grem jaz pod tuš in te stvari ...) ... - Ja, lahko bi bila ženska, pravi mlajša. - Zdaj se bom poslovila, rečem. (Mlajša že pripravlja sveženj Stražnih stolpov in mi jih poda) - Ne bomo vas več obiskovali. Hvala za lep pogovor. Tole pa je za vas. - Pri nas so te stvari zastonj. Kar nam je bog dal, je dal brezplačno in zato dajemo tudi mi brezplačno naprej, zaključi starejša. - Si boste lahko prebrali, če verjamete v Biblijo, nadaljuje mlajša. - Najlepša hvala, rečem. Bom prebrala. Z veseljem. - Ne bomo vas več obiskovali, ponovi mlajša. - Hvala, rečem jaz. Nasvidenje. - Nasvidenje, pravi mlajša in obe stopita proti dvigalu. Mlajša se obrne: Hvala, ker ste tako pozitivni. Nasmehnem se. Zaprem vrata.

V življenju se mi še nihče ni zahvalil za to, da sem pozitivna. Evo. Jehove priče so to storile prve. Upam, da še kdaj pridejo ... Ker je res lep občutek, ko se ti nekdo zahvali za pozitivnost.

Da je krščanstvo lep konstrukt in odličen projekt človekovega uma, ni dvoma. Da je izmišljija in čudovita pravljica, to niti nima veze. Zgodba je prodana. Kupuje se jo širom po svetu. Prehaja iz generacije v generacijo, drži se že vemo koliko časa. Odlična zgodba, z odlično distribucijo, ki se odlično živi od svojih uporabnikov. Šolski primer vrhunske blagovne znamke, kjer se večina marketinga zgodi od ust do ust uporabnikov. Zastonj! V bistvu je takole: uporabniki plačajo blagovni znamki, da jim pripoveduje svoje zgodbe, ki si jih nato brezplačno pripovedujejo in obnavljajo med sabo, s tem utrjujejo pozicijo blagovne znamke in zgodbice tudi širijo preko meja svoje skupine ter tako ozaveščajo o blagovni znamki in pridobivajo nove uporabnike. V prvi vrsti svoje otroke. Popolna mehanika nagradne igre = dobitek za vsak nakup: ... in odpuščeno je tvojim grehom ...

op.p.:
Tema je pavšalno in podiagonalno obdelana. Z mnogo luknjami. Gre bolj za to, da sem za Jehove priče še en budist več v mestu in en minus potencial zanje. :)

YES WE CAN

Tole mi je posredoval Andrej prejšnji teden: http://www.dipdive.com/. In ker imam glavo tenutno prazno lastnih mislih, objavljam misli nekoga drugega. Odlično.

Tople nogavice in dolge gate in kapa in rokavice

Glavo imam spet zamašeno s prehladom. Tam daleč v njeni globini mi zvoni v ušesih. Pekočina v nosu že rahlo boli. Čelo imam vroče. Drugače sem ok. Hvala, da sem lahko malce potarnala ...

ljubezen je brezpogojna

Ljubezen je brezpogojna


Na odru je stal sam Valentin. Drugače je on Spretan, med brati: prvo ime ima pod Uroš. Tribute2Love so žgali. Hamo ima glas in energijo, da te obrne na svojo stran. Na ekosistem ljubezni. Bili smo v Sound baru. Na njihovem koncertu. Tribute2Love je band. Mnogo zgodb je v tem času in prostoru. Ta band lahko slišite v TV oglasu za LifeClass. Čeprav sem za ta TV spot v prvi vrsti želela njihov komad Do you belive in love. Z njim me je okužila Irena. Njihov menežer ga ni hotel prodati, kot možnost je pristavil štikeljc Tribute2Love (po istoimenskem bandu). Priredili smo ga za reklamco. In nocoj na koncertu je ta 30-sekundna različica zaživela kot intro v originalni štikeljc. Madonca, kako paše. Hamo mi je pred koncertom povedal o tej pridobitvi za štikeljc.

Tako se mi – v Saund Baru / LJ-Moste, Zaloška 35 / - ljubimo. Vsi skupaj. Še sploh, ko Hamo (vokal-matermuzatavokalingibanjekigaimašepredenzagrabikitarokamolipoteminnasplohenergijoinsrceinstemljubezenkigaprevevainnjegovesimpatičnebesdeinnasplohvsaTribute2Lovebsedila) v prostor razmeče lizike, rekoč: Če se nimate nocoj s kom lizati … In jaz nekega fanta (sedeč na zofi, edini v lokalu in zato najboljši zofi v mestu), ki je po zraku in tleh nabral 6 lizik, s čimer se hvali, naprosim za eno (še zdaj je v žepu jakne) … ugasnem čik, ker JA, V LOKALU SE JE KADILO. Kakšen občutek svobode. Prijetnost toplote. Koncert je že skoraj pred koncem. Ki je vrhunec. Nostalgija. In v tem trenutku zagledam, da mož postave – policist – po rami treplja moja 2 frenda: Majo in Jimmya, s: Prosim, stopita z mano. KAJ?!!! Kje sem? Kaj je to? Policaj je, zavem se. Zavem se vsega. Seveda. Normalno. Ja. Prosim, stopita z mano. Zkaj, zakaj, zakaj? Zaradi kajenja na javnem mestu. Med vsemi, prav onadva. In to – kar v paru. Valentin je očitno okužil tudi policiste. Ali kaj?

Pograbim jakno in stopicam zraven. Fleši digitalcev šopajo, jaz za policistom zganjam vizualni kraval. S prsti kažem nanj, prav hudičevsko, tako z nasmehom. Ljudje me grabijo za zgornje okončine, sprašujoč kaj se dogaja. Pravim jim, da je racija, da moja frenda peljejo ven ali na PP Moste. Ker sta kadila tobak kot vsi prisotni. In da: Ej, pojdite zraven. Pridružite se, gremo gledat kaj bo. Odpeljancema na uho govorim, da sta čik držala nekomu, ki ga ne poznata, ker je šel na WC (kasneje, ure potem (zdajle), ugotavljam, da bi bil boljši šepet: branita se z molkom. Tako kot so prvi odvetniki v državi svetovali večini svojim klientom v trenutno aktualni gradbinski aferi). Pubertetniške zgodbice za starše. Ljudje gledajo, se sprašujejo, vmes slišim, da sklepajo biznise, se dogovarjajo za randi, vmes se pogovarjajo kdodastaonadvakisojuodvedli, nihče pa se ne pridruži moji ideji o kolektivnem gledanju. V to pozivam folk, mimo katerega se gužvam do izhodnih vrat kot edina živeča sardela v konzervi do čučka za odprtje. Ni učinka. Rezultat moje kampanje je katastrofalen. PR še zaenkrat ne znam dovolj odlično. Bolje znam hard core prodajo. Mislim, da bi morala imeti nagradno igro: Ej, dej pejd ven gledat, kako policaji popisujejo prijatelje zaradi kajenja v tem lokalu, pa greš v boben za žreb za glavno nagrado, ki je 12.456€. Hamo na odru pa je – ko je zagledal modre može, približno takrat kot jaz – rekel, da je ta štikeljc zanje. A se vsaj kdo izmed nas zaveda, kako in kje živimo svoj vsakdan?

Stojimo na prehodu iz drugega štuka v prvi. Mož, ki je odvedel oba prijatelja odide, potem, ko se s policistko, kateri je predal odvedenca, ne more zmeniti o nevemčem, si pa nekaj podajata službeni mobitel (cigel od Nokie izpred 8 let) … In jaz začnem svoj lajež: onadva sta moja prijatelja, držala ste čik … Policistka reče: A vi ste z njima? Ste tudi vi kadili? Pravim: ne, nisem kadila (laž stoletja), zanima me, kaj bo z njima. Z vami nimam nič, reče policistka. Jaz pa imam z njima, pravim, zanima me kaj bo. Ona je najina priča,reče Jimmy. Pritrdim. In nekaj lajam – nevemkaj - nekaj v smislu, da sta onadva držala čik neznanima osebama. In da policist, ki je njijudva zajel s cigareto, je zdaj odšel. Kako da torej ona obravnava nekaj, kar ni videla? Pravi, da je tisto njen šef in da je tale zraven nas kriminalist v civilu, ki je takisto videl njijudva kaditi. In ne samo to. On je opazoval, še pred vsem skupaj. Aha, rečem. Grem lulat, pravim Ireni, pridem nazaj. Med lulanjem razmišljam: do skreta sem se morala prebiti mimo mnogega folka. Zaznala sem dialoge, ko se ljudje menijo za randije, pljuvajo po policajih, se sprašujejo kaj se dogaja … Lulam … Umrem od smeha. Predvčerajšnjim gradbeniki, danes mi. Uhahahahha! Let’s party! Težko se odlepim s školjke, ki je bila sterilno čista in brez glasnih bab z razmazanimi maskarami pred vrati. Pridem nazaj na prehod med 1. In 2. štukom, kjer je Irena in 3-je policisti. Kje sta osumljenca? Tamle. Fotkam policaje. Slišim jih, da govorijo o mojem fotkanju. Čakam, če se kaj zaktivira z njihove strani. Nič.

Pa pojdimo ven. Da se zmenimo na snegu. Pride Maja, ki pravi, da z Jimmyem nimata osebnih in da je to nek problem. Rečem, da jo imam jaz, zato brez problema. Vrata ze ven so zaklenjena, pred njimi 2 policista nekaj Maji in Jimmyu, sedem na barski stolček poleg Mihata. Ki kadi in gleda policaja v fris in ga izziva z vprašanji. Policist s kapco pristopi bliže in pravi, da bi rad razložil stvari. In govori … In Miha posluša … In poslušam jaz … In Mihu vmes vrnejo osebno … In jaz hočem vprašati, zakaj so policisti prišli. Kaj je bil povod? Prijave sostanovalcev … Miha ugasne čik, reče, da je nekorekten in da zato ugaša čik. Zaploskam mu. Mislim – res, tako v živo mu zaploskam. Ker pri vseh dejstvih, ki jih je imel v pogovoru, je goreča cigareta sprotoma izničevala vse, za kar se je boril.Maja in Jimmy prideta iz WCja, izkaže se mi, da je policistka potrpežljivo čakala nanju.

Policist s kapico, ki mu skočim v besedo in se takoj nato opravičim, reče: Vem, ja. Sem ste najbrž prišli, da se imate fajn. A misliš, da se imam jaz zdaj fajn? Ne vi, ne jaz, se nimamo fajn. Ampak ta zakon so sprejeli neki drugi ljudje. Ja, si rečem. Taisti, ki smo jih volili. Gledam policistko. Lepa je. Pokončna, poštena, iskrena, v službi. Z Majo si nekaj signalizirava, jaz govorim, da imam jaz osebno. Policistka me nagovori, če da jo jaz imam? Ja, pravim, lahko garantiram za njijudva. Prosim, reče ona, dajte mi osebnik. Pristopim, iz denarnice izvlečem osebno in ji jo podam. Popisuje podatke v beležko. Vprašam jo: Pa zakaj ste vi danes prišli ravno sem? Zaradi klicev, pritožb in pisem ljudi iz soseske, tule. Pravi. Je tega veliko, vprašam? Kar naprej, reče ona. Pa ima lastnik vsa potrebna dovoljenja, nadaljujem? To pa vprašajte lastnika, mi reče. Ne vem. Vidim, da je moj rojstni datum izpisala za februar. Tri, ji rečem. Ni dva, tri je. Prikima, popravi 2 na 3 in mi vrne osebno. Miha pomiri svojega prijatelja, ki je nekaj lajal policistu s kapco. Ta pa je bil u iber fajn človek. Ej, nehaj, ne seri, fajn je on, kul je, tako je prav.

Nekdo – predstavnik bara – nam končno odklene vrata, da stopimo ven. Vmes se je nekaj šušljajo, da gremo ven na zadnja vrata. Stopimo ven, zunaj pa … človek božji – cca 6 policijskih avtomobilov, nekje prižgane sirene, nekaj folka, ki je hotelo v bar … bollywood, people! Malce fotkam, malce gledam, malce prisluškujem. Od vsepovsod korakajo četice policistov. Lačna horda prekratkih penisov se znaša nad ljudmi v uniformah. Gledam njihovo majhnost. Eden izmed fotografov (velik objektiv, srednjedolgimišjeblond laski, izziva policiste v gasilsko sliko, nekdo z majhnim za mojim hrbtom ga spodbuja; podpihuje butastost tudi Davorin, ki nekaj skovika o videu), se trudi narediti fotko za nagrado Word Press. O čemer tudi na glas govori. Jimmy&Maja pravita, da gresta, Irena tudi, ona da pelje, jaz seveda z njimi. Ajde, čau, se vidimo. Medtem se ljudje kitijo s svojo pomembnostjo, ki da je večja od gradbinskega Zidarja.

Tudi mene je zabavala misel – včeraj gradbinci v 7 maricah, danes mi, v 7 avtomobilih. 6,7, karkoli. Že nabor vozil pa priča o pomembnosti kriminalnega dejanja …

Stopim do policistke, v gruči policistov, ki jih oblegajo paparci&wannabe-ji. Roko ji položim na nadlakt. Oprostite, rečem. Obrne se. Jaz bi se vam rada zahvalila za prijaznost. In ji pomolim roko. Ona že – velikih, lepih oči – snema rokavico in mi res vidno presnečeno poda roko. Paparaci in wannabe-ji na štengcah pred Soundom gladko utihnejo. Hvala, reče. Hvala, rečem jaz. Zazrzli sva se kot dva kavboja pred dvobojem, iz ženskega principa in prijateljske poštenosti. Hvala, hvala. Upam, da je vsaj en jebeni paparaci ali wannabe-jček škljocnil na jebeni gumb in me scena proglasi za pizdoliznika, scenskega sovražnika, glupca, TurboAngelsa ali pač nekaj izmed tega. Upam, da sem izmeček te scene. In da me javno priznajo. Gumpci glupi.

Saund bar mi je drugače super kul lokacija. Res. Moja scena, muzika, cena piva, …

Ljubezen pa … kako me lahko nekaj ali nekdo, prepriča. Da nekaj ali nekoga, kar ali kogar ljubim, ne ljubim več? Možnosti ni… Ne izgubljaj življenja s promocijo te glupe ideje-

Happy Valentine feat. Surprised & Sad Valentine

Sad Valentine feat. Happy Valentine

Je že tako, da ne morem mimo Valentinovega. Z leti me je začela zabavati industrija, ki se je razvila okrog tega zaljubljeniškega koncepta. Mislim, da bi bilo s praznikom relativno vse ok, če bi bil to dela prost dan. Državni praznik - ampak ne dan zaljubljencev, temveč Dan ljubezni. Himno za to priložnost pa že tako ali tako imamo. In avtorje ter izvajalce. Dan Ljubezni : Pepel in kri. Potrebujemo še kakšno simboliko? Kri in strast in pizdarije, pepel in smrt in pizdarije. Eto, to bi proslavljali. Važno je, da se vsak pošali na svoj račun.









Najboljše je, da se oboji čim prej nehamo sekirati. :)

Zli demoni

Takrat, ko me obsedejo temne sile in prevzamejo zli demoni, se jim najprej zanalašč prepustim. Iz tega naslova izvira tisto namišljeno plastično kladivo, s katerim tolčem ljudi po glavi. Včasih tudi ljubljene osebe ... No in mislim, da zli demoni vsake toliko časa prevzamejo oblast nad vsakim izmed nas. V teh primerih je priporočljivo, da si zle demone dodobra ogledamo. Da poskusimo razkrinkati od kod in zakaj so prišli. Kako jih bomo drugače deportirali v domovino, a? Kajti le tako se lahko ukrepa z lastnimi zlikovci.

Ko pa si žrtev zlih demonov druge osebe, je postopek obravnave nekoliko drugačen. Še vedno opazujemo njihov izvor skozi vse možne dimenzije, jih nato še bolj vzpodbudimo k zlem dejanjem - da jim pokažemo razumevanje in sprejemanje - in jih v naslednjem koraku pobožamo. Sklonjenih glav odidejo sami ... Dobro premaga zlo. Vila nadmaši čarovnico. Srce premaga strah.


ps:
Ta post je bil tudi trening v sklanjanju zleh demonov. Pojma nimam, kdaj mi je uspelo pravilno sklanjanje ... Če sploh. No, v 1. osebi mi že gre: zli demoni ... In naprej? Ergo: zli demoni ... zleh demonov ... zlim demonom ... zli demoni ... pri zlih demonih ... z zlemi demoni ... ??? wtf?!

Fokus, fokus, fokus

Prejle sem med puljenjem obrvi razmišljala o tem, če se mi kdaj lahko zmeša. Oz. če bom takrat, ko se mi bi to nemara zgodilo, zaznala znake toliko prej, da bom to zmešanje lahko preprečila. Potem pa, seveda, je sledilo vprašanje, kaj pa drugega, kako veš, da se ti bo ali da se ti je zmešalo? Odpeljalo, spipalo, zrolalo, odfukalo, ... Skratka, da znoriš in si znoren. Vse to se mi je sprehajalo v glavi zato, ker se mi je zazdelo, da imam čudne oči. Ne vem, takšen dolg/globok pogled je bil, no ... Obrvi so bile urejene, odločila sem se, da se mi nikoli ne bo zmešalo in se vrnila za pisalno mizo. Še 10 člankov napišem, ...

Zeham in grem spat ...

...
... ... ... ... ...

Nekdo me je te dni spraševal, koliko imam kaj dela? ... ... Nič, pravim. Nič ne delam. Svobodnjaki nikoli ne delamo. Tako pač živimo ...

Kot medvedek Uhec pojem: Lahko noč .. Na dobra noc ...

Še malo in revija, o kateri sem malo nazaj pisala, bo končana. Doslej sem napisala 15 člankov + uvodnik. Čaka me še 10 člankov in 2 x uvodni tekst za 2 rubriki. Bure.

Jutri imam za nekega naročnika - ki niti malo ne razume oglaševanja in misli, da je smisel oglasa to, da je všeč njemu samemu - pripravljeno eno samo vprašanje. V to njegovo vehementno (neumno) prepričanje in predvsem gluhonemost za nasvete in razlage (bonus sodelovanja z mano: brezplačno šolanje) je potrebno všteti še to, da on sam NI svoja lastna ciljna skupina. Zanj imam pripravljeno eno samo vprašanje. To temelji na ključni zmoti večine kadrov, s katerimi imam opravka pri svojem delu. Prišepnem vam skrivnost: KREATIVNOST OGLASA NI V VŠEČNOSTI NAROČNIKU, TEMVEČ V PRODAJNOSTI UPORABNIKU. Gre za učinek in učinkovitost. Večina kadrov pa misli, da je finta kreativnosti v narcisoidnosti.
Vprašanje bo: Pa bo ta oglas prodal vaše produkte? Vprašanje je, če bo učinkoval na ciljno skupino in jo spodbudil k nakupu. NE BO! Vam že kar zdajle povem. Ne bo tako, kot bi lahko. Ampak ... Boli me đoli, njihov denar je ...

PROSIM VSE MARKETINŠKE KADRE, KI SE UKVARJAJO S TRŽNIM KOMUNICIRANJEM, DA:
- razmišljajo o svojih stvaritvah skozi uporabnika, ne skozi sebe. IN DA SEBE NE UPORABLJAJO KOT ARGUMENT.

Na dobra noc ...

t.adejab.

Ljubezen med iPhonom in BlackBerryem

Enkrat prejšnji teden mi je prijatelj Knifi forwardiral sporočilo od Poli, v katerem je ta sporočila, da je operacije kolenčka fertik in da naju pričakuje na obisku. V sobi C1 na ortopedski. Tega forwardiranega sms-ja nisem nikoli prejela. Sem pa prejela nekaj, kar še danes živi na mojem telefonu. V obliki kuvertice, ki namiguje k prebiranju sms-ja, v osnovi pa obvešča o njegovem prejetju. Ja, prav res. Telefon mi vsak dan in vse ure laže o prejetem sms-ju. Njega od nikoder. Ko sem simptomatiko predstavila Knifiju, mi je rekel, da mi je ta sms forwardiral z neke nove aplikacije, s katere ni še nobenemu doslej. Sem mu rekla, da naj to odstrani. Ker jaz sama ne morem. Je rekel, da ne more. Kako? Če on je že poslal oz. forwardiral. Jaz na mojemu telefonu tud ne morem izbrisati nečesa, kar ne obstaja. Esemesa ni, kako ga naj izbrišem? Je le lažno obvestilo o njegovem obstoju. Nekaj takega kot aktualni Sanaderjev intervju, ki to ni. Čeprav se je najprej zdelo, da je. Stvari niso nujno takšne kot se zdijo. Prepoznavanje razmerij med realnostjo in fikcijo je umetnost vsakdanjega življenja. Tudi jaz lahko sem, čeprav me v bistvu ni. Ko včasih sedim v kakšni družbi ali pa na sestanku, v resnici pa se še od včeraj ljubim med rjuhami moje postelje ... Res ljubim... Kar hočemo si lahko damo v glavo. Kar hočemo. V glavi je vse možno. Kot je rekla Sara včeraj - njihova razredničarka iz srednje ga je velikokrat notranje žurala. Notranji žur je super ideja. In kar se na njemu dogaja ima še največ stika z realnostjo. S tisto, ki jo v bistvu živimo v svojih glavah, v obliki želja nekoč in nekje ... Ja, biti tako velik, da lahko pogledaš na vso situacijo kot je in jo vidiš.

Kuvertica še vedno visi na vrhu prikazovalnika, sms-a še vedno od nikoder, Poli pa je danes prišla iz bolnice v lastno domačo oskrbo. Upam, da bo res naredila seznam za trgovino in ne bo herojsko sama odtacala po kruh in mleko. Ker ni treba.

Knifi ima iPhone, jaz imam BlackBerry. In ti dve plemenski skupnosti imata težave v medsebojnem razumevanju.

Kaj pa vem ...

... naj se imam neskončno rada ali naj svojo narcisoidnost še malce pogojujem? Da mi ne zraste greben in se ne izjalovim.

To je uvodna misel v samospoznavanje samozavesti, ki nam pretežno načenja zdravje, povzroča poškodbe, žalost, dvome, paniko, paranojo, hipermačoidnost, hipernarcisističnost, velefukoidnost, neumrljivost ter brezpogojno ljubezen in vse te dogme, ki izvirajo iz taistega vodnjaka. Zato se vprašanje glasi: Ali je samozavest škodljiva (ker jo kot tako večina dojema - saj je percepirana skozi drugega, namesto skozi sebe; kajti - najprej jo vidimo pri drugem in nam gre na živce, saj je za samozavest potrebno imeti jajca; tako je v splošnem s samozavestjo, priznajmo si;) za kakovostno življenje posameznika in kaj se z njo zgodi na individualnem nivoju? V bistvu sta tole 2 zelo kompleksna vprašanja ... (sklanjam namerno tako ...)

Zato se vrnimo na točko, kjer rečem, da je brezpogojna ljubezen - dogma. 10 vrstic teksta višje ...

Kdaj in kako vemo, da ljubimo brezpogojno? (ps: da se razumemo - gre za LJUBEZEN, ne zaljubljenost in ne ekskluzivno ljubezen do druge osebe, temveč za LJUBEZEN kot tako)

a) ko ne mislimo le nase, temveč na drugega
b) ko ne mislimo le na drugega, ampak na ves svet, na vse življenje
c) ko ne mislimo le na drugega in na ves svet, ampak tudi nase
d) ko razumemo, da misliti, po naše pomeni čutiti
e) ko čutimo, brez da mislimo

Grem. Pojdi z mano. Lepo je za popizdit.

Je mar to ta ljubezen, po kateri hrepenimo vse od rojstva? Ali me ta še čaka? Ali ta vseskozi je in je ne vidim? Ai to sploh obstaja? Ali se to sploh da povedati?

Ajde, gremo. Pa da vidimo ... Čeravno smo vseskozi slepi.

Jutro je skočilo iz teme

Zadnje dni imam občutek, da jutro kar skoči v dan. Da ni tistega počasnega lezenja iz teme, ampak da kar naenkrat - bang! - vidimo. Še iz postelje gledam skozi okno in tam zunaj se na jesenske veje useda mehka oranžna svetloba. Res lepo. Zaradi lenobnosti, ki me je dajala zadnjih 48 ur, že viham rokave in raztezam možgane, pa bom veje in svetlobo spremlajla izza pisalne mize. Kaj hočemo, brez dela ni jela. Pišem članke na temo pomladanskega prenavljanja stanovanja. V bistvu delam revijo. Alternativno tržno-komunikacijsko orodje, ki se ga je naročnik lotil iz spoznanja o nesramo dragem komuniciranju v velikih trgovinskih centrih/verigah. Namesto denarja v letake in plakate, ki se distribuirajo po šoping centrih, se je spomnil - revije! Super ideja. Res mi je všeč. Uživam v projektu, le da je gromozanski in že pošteno lovim rok. Ko smo že pri delu ... - sporočili so mi, da sem dokončen pravno-formalni nezaželenec v tej državi. Kot svobodnjakinja delam preko avtorskih pogodb in z njimi sem tudi v trajnejših razmerjih z določenimi naročniki. Zdaj pa je tega konec! Mesečni pavšal za avtorsko delo se ne more več izplačevati. Kajti - bojda - avtorsko delo je enkraten dogodek in kot tak se ne more interpretirati kot mesečno ponavljanje. Kakor koli že, napočil je čas, da odprem firmo. Končno, bo rekel marsikdo. Ja. In kmalu bom spet zaposlena oseba, kreditno sposobna, z bolniško, malico, plačanim dopustom, prevozom na delo, regresom in božičnico. Veselje v hiši! A ko pomislim na administrativno proceduro, ki je pred mano ... Šus v glavo. Bang. Pa vendar: što se mora, nije težko.

Z jutrom se mi je ponovila ali rajši - nadaljevala misel od včeraj. Govori o tem, da vem, kako grem včasih ljudem na jetra s svojo odkritostjo, s svojo svobodo, s svojo pametjo, s svojo resničnostjo. A si ne morejo kaj, da me ne bi imeli radi. In zato jim grem še bolj na živce. Ljubi samega sebe, da lahko ljubiš bližnjega.

ps:
Ne vem zakaj mislim, da je jesen?! ...

Piki, Piki, Piki, ... Piki, no?!

Kdaj se te je nazadnje polastil sam Satan? In ti je iz oči sekal devil? Devil the Evil? Ko nisi spal, se sekiral vso noč in si dan potem svojim najbljižjim grenil življenje? Ti je iz oči sekala ciroza v rumenini tvojih beločnic? Steklenega pogleda nisi zakril, ker je to nemogoče. Ne pomagajo Vizinke, niti blef. In ne rabiš tega, saj te imamo radi.

Piki, Piki, Piki.

Vsem se to lahko zgodi. Smo le ljudje in ne mikrobi, ki jih to ne prizadane. Nismo psi, ki ne razmišljajo. Niti opice, ki so lahko neumne. Še manj pa okorni sloni in nilski konji iz kinder jajčka.

Piki, Piki, Piki.

V tvoji sliki je naše ogledalo.


France, tebi pa ... Bem ti sunce, zakaj nisi napisal, da je življenje v bistvu lepo?! In da je tvoja bolečina do Julije sestavni del vsakogar izmed nas? In da je ta občutek nepopisno veličasten. In da je hrepenenje nekaj, brez česar nima smisla živeti. In da je v požirku vina brezmejna ljubezen, ki jo nosimo v sebi od spočetja samega ... In da je tvoja žalost le veselje, ki ga ne znaš izraziti drugače kot v trpljenju. A veš, le da bi tako preprosto in jasno napisal. Kar tako - brez poezije. Brez olepševanja. Bi šlo tako prostaško? Brez te tvoje uglajenosti in lepega vedenja? Brez jebene omike.

Smučarska sezona je ...

... in križne vezi pokajo. Ko se to zgodi, imaš priložnosti videti svoje koleno od znotraj. Kot je to - skoraj da sodobno umetnost vrtanja v koleno z direktnim prenosom na polmetrskem ekranu - danes gledala Poli. Tri ure po operaciji je bila munjena od Tramala in zmahana od bolečin. Ni hec, če ti režejo telo. To še predobro vem. Zlasti kolenska operacija (miniskus) mi je prinesla nepopisno izkušnjo najhujše psihične agonije, kar jo premore moj spomin (tudi v nobenem filmu ni bilo tako hudo). Zagiftala sem se s Tramali. Zastrupitev je nastopila tretji, morda čerti dan po operaciji. Jaz sem se rehabilitirala v domači postelji in - zanimiva življenjskost (budistično: life is interdependent): takrat me je z vso ljubeznijo negovala prav Poli. 9, 10 let nazaj je bilo to ... In zastrupila sem se s Tramali, saj mi nihče ni povedal, kdaj jih naj preneham jesti. Ker sem bila do takrat že lepo zdresirana s pravilom - Antibiotike je potrebno pojesti do konca!!! - sem temu načelu sledila tudi pri Tramalih. NAČELNA NAPAKA!!! Po nekaj dneh mi je možganje dopovedalo, da naj s Tramali preneham, saj bolečin ni več. Konec fiksa, draga. Sranje!, je kričalo telo, Daj še, daj še, daj še! Delirium. Mislim, da sem takrat doživela živčni zlom. Bil je občutek, da notranjost obeh ramenskih sklepov živi po svoje. Vse v njima je gomazelo. Telo se je premetavalo okrog in okrog, saj je trenutek mirovanja prinesel nov napad neobvladljivega premikanja tkiva v notranjosti ramenskih sklepov. Glava mi je govorila naj ignoriram, da bo izpuhtelo, ampak ni ... Nikakor ni hotelo popustiti. Trajalo je ure in ure. Blaznost. Klicala sem domov, naj pridejo pome, me nekam odpeljejo, ubijejo ali pa pozdravijo. Izgubila sem razum. Umirjanje srčnega utripa s počasnim plitkim dihanjem je kanček pomagalo ... Ampak bilo je tako, tako, tako težko. Nobene bolečine, srbenja, ščipanja ali kaj od teh znanih nevšečnosti. Tkivo v ramenih mi je gomazelo. Premikalo se je okrog sklepa v notranjosti, premikalo je tudi mišico. Narahlo, kontinuirano. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Pome je prišla sestra Darja in me odpeljala k staršem. Tam se pa itak vedno vse zrihta. In pregnali smo tudi to psihozo ... Danes tako ugotavljam, da je Tramal v infuziji bolj eleganten, predvsem pa pod kontrolo. Upam, da je Poli že kaj popustilo, jutri bo že stopila na nogo in juhej v korak. Hitro gre to. :)

Foto poezija

Obujam spomine, brskam po stacionarnem kompjuterju, naletavam nase izpred enega leta in ugotavljam, da so stvari, ki jih moram nadaljevati. Med njimi je fotopoezija, ta prečudoviti izrazni žanr ... Tako miren je.

Na ogledu torej nekaj starih stvari, da jih ne pozabim.

Razlike med za hec in zares

Tišina, razmišljam!

...
...
...

mhm....

...
...
?
aja?!
...

ne, a-a, ...
...
...
pa valjda! ...
ccccccc...
...
...
...
...

Hja, takole je:
NI GA ČEZ ZDRAVJE!!!
Najhujše od vsega pri bolezni je to, da se ljudem okrog sebe smiliš. Hvala sicer za te ljudi, ki so tako lepi in polni ljubezni, da zmorejo sočustvovati, ker tistih, ki bolezen pomiljujejo, rajši ne omenim ... Ampak, začutiti to smiljenje je kar precej demotivacijsko. Res ni energetska bomba slišati glas na drugi strani, ki reče: O, uboga, kako ubog glas imaš... Joj, a si bila pri zdravniku? Boga ... Mogoče se ta demotivacija zgodi celo zato, ker v bolezni čutiš ljubezen ljudi in njihovo sočustvovanje in dobivaš pomoč in strežejo te z vseh strani in - - - saj res, zakaj le bi še ozdravela, če pa se mi dobro godi ... A od te ljubezni in pomoči seveda ozdraviš. Potem ko ozdraviš in se spet začnejo telefoni in nekaj te preganjajo in nekaj se mudi in sam si kuhaš čaj in noben te ne poboža in-in redki so, ki te vprašajo Kako si? in so res pripravljeni prisluhniti in slišati kako si. Saj takrat, ko zajameš sapo, da orišeš svoje stanje, izrečeš 3 besede in najprijaznejši sogovornik ti še uspe prikimati, medtem ko mu že izleti prva črka verbalne driske, ki seveda govori o sebi. Življenje je en sam oder in mi igramo vsak svojo vlogo. Publika nas pravzaprav niti ne briga, najprej smo si pomembni mi sami na odru. Osredotočenost na jaz je pri nas Zahodnjakih v kolektivnem nezavednem in zavednem.

Resnica je vedno kruta

Kar naprej nekaj lažemo.

Laži so različne. Ogromno jih je. Mislim – veliko kategorij poznamo. No, vsaj tri.
Ene so sprotne, teh sploh ne zaznavamo, druge so naštudirane, da si olajšamo situacijo, tretje so tiste, ki nas jebejo v glavo. Ker vemo, da smo jih izbrali zgolj iz strahopetnosti. Iz strahu pred resnico.

Najbrž je z lažmi tako, ker je resnica vedno kruta, saj je daleč od znanih in logičnih predstav, ki jih imamo v glavah. Predstav o nečem, kar nismo. Predstav o nečem, kar mislimo da naj bi postali.

Resnica pa ni plod predstav. Je tisto skromno bistvo globoko znotraj, proti kateremu hodimo, ne vedoč kaj je in ali ga kdaj srečamo …



P.S.:
Lepo prosim bronhitis, naj me popusti.