Večerni case study

Malo sem čudna. Ne da se mi delat. Ostala bi doma in se stiskala pod kovtrom. Pa nič od tega. Včeraj, ko se po polnoči peš vračam iz kina, me ustavi dekle in prodaja zgodbo o stricu, ki jo čaka v avtu in bencinu, ki ga je temu zmanjkalo in o neprijaznih ljudeh, ki jo napizdevajo in o res groznem svetu. Gledam jo in mi reče, da naj je ne gledam tako čudno. Kako pa naj te gledam? Nasmehne se od sramu. Pravim ji, naj mi po resnici pove, za kaj rabi denar in ona trdi, da je resnica ta, da jima je s starim stricem zmanjkalo bencina. Da grem lahko strica pogledat v avto. Dam ji nekaj manj kot evro. Če bi mi povedala po resnici, bi ji dala 5. Na, izvoli mojo donacijo za tvoj šus. Zakaj pa ne. Le nehaj si lagati, nehaj lagati sebi in sprejmi to, da si narkomanka. In da te bo od heroina verjetno pobralo. Matematika je ekzaktna znanost. Letošnji Break, festival sodobne umetnosti, ima koncept Potemkinova vas. In zgodila se mi je. Stari stric v avtu brez bencina je precej domiselna kulisa za direktni marketing zbiranja donacijskih sredstev za žličko heroina.