Želim si, da bi svet bil eno. Da bi se vsi držali za roke. Pa me je Silvija danes spomnila, da svet ni tak. In da je vse skupaj ena tekma. Jaz pa apriori ne maram tekmovati. Zato, ker verjamem v subjektivnost stvari. Kriteriji so le za orientacijo in niso dejstvo. Potem pa včasih pogrešam ekzaktnost. Ali pa mi gre ta na jetra, ko jo je preveč. Skratka, sem v obdobju, ko ni nič več nič jasnega, ko me moti vsa okolica in mi gre biznis strašansko na živce, da ne omenim te tihe nevidne ljubezni... Pri življenju me drži misel na potovanje. Še 21 dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar