Zakaj sem sploh tukaj?

Razplet dneva, ki je za nami, me je potegnil v razmišljanje, ko sem nekega dne, bila sva z Maretom, v neki debati ali pa v družbi --- ne spomnim se več --- doživela trenutek soočenja s svojim bistvom obstoja. Vem, da sem se nekaj razpizdila in sem rekla (odločno kot še nič do takrat): Jaz vem, da sem na svetu zato, da razumem! ... Ker me je takrat nekaj morilo, kako da mene nihče ne razume. Kasneje sem ugotovila, da me v bistvu veliko ljudi razume. Kar pa še ne pomeni, da me kdo pozna. :) Niti sama se ne, kako le da bi me kdo drug. Ha. Ampak jaz nočem skrivnosti. Hočem, da vsi vse vemo in da vsi vse razumemo. In ja. Kar je doslej prišlo mi naproti - razumem. Kolikor se pač zavedam ... Čustva pa ... ... ... No, so pač nekaj drugega. Ampak tudi njih je treba razumeti. Zaradi preživetja volje, ne drugega. ... ... No, pa tudi lepa so ...