Sončen pozdrav

No, pa dajmo. O lepih, sončnih stvareh pisati - je mačji kašelj. Sonček je, rožice so tukaj, pomlad, ljubezen ... Kako naj pišem o lepem, ko pa sem besna na ves svet?!!!! Ja, tako!!! Kar na ves svet!!! Bam, ena velika bomba, pa bi bil mir. :)

Ako pa se že treniram v pozitivizmu, potem je najbolje, da napišem kaj o rožicah. Recimo - o regratu. O moj bog, kako je to nekaj dobrega. Z jajčko, malo česenčka, .. Njami! Danes sem pojedla prvo skledo letošnjega regrata. Nabran je bil z očetovskim navdušenjem in opran z mojo slepo roko. Sem se odločila, de me koščki zemlje ne bodo motili in da je stik z rodno grudo - za mizo v Žabarlandu - dobrodošel. To, da je trboveljska zemlja po vsej verjetnosti polna težkih kovin, pa me je - prav zabavalo. Še sploh, ko sem se spomnila na pripovedovanje kolega, ki mi je na SOFu razlagal o encimu Q10 in njegovi škodljivosti in temu, kako da je prisoten v alpskem mleku in tudi temu, kako je visoko rangiranje a(A)lpskega mleka splet slovenskega nacionalnega karakterja in kako je to mleko, ker je tako slabo, v tujini parkirano na spodnjih policah. Q10 pa imajo rade tudi kremice za obraz, še posebej tiste za okrog oči in tako smo se potem spraševali, kako bi mazanje z alpskim mlekom delovalo na kožo ... Alpsko mleko v sprayu (pršilec) za nego obraza. Ja, je tržna niša, verjamem!

Kot vidimo, se mi stanje že popravlja in pozitivizem se vrača na obzorje. Tako lahko spomine na SOF in Portorož obujam še skozi pozitivno gledišče. Kajneda? Seveda! Lepo je bilo, da sem spala v Bertokih. Kjer sta me Mia in Alja spet dvigovali v nebesa. Alja (2 leti) mi je v posteljo prinesla žogico, na kateri je bil šimpanz. No, izkazalo se je, da je ta šimpanz krava. Zraven šimpanzokrave pa je bila narisana rumena lutkica, s kodrčki in kapuco. Aljo vprašam kdo da je to? Pravi: To je opica, rdeča kot sonce, rdeča. R = lrj (LRJ izrečeš naenkrat). In zdaj me ta prigodek spominja na relativnost. Na gledišče, s katerega zremo na nekaj. Tudi krava je lahko šimpanz. Zakaj pa ne?!

Lep je bil tudi sprehod na četrtkovo noč, ko sem se iz Portoroža sprehodila do Bernardina. Noč je bila topla, morje se je zaletavalo v zid, avtomobili so bili redki, pešcev sploh nič. Zdelo se mi je, da bi lahko kar hodila in hodila. Začutila sem Forresta Gumpa v sebi. Smejala sem se, tega se dobro spomnim. Kar šla sem. Dokler nisem srečala svoj avto, sedla vanj, pojedala promocijske čokoladke iz festivalskega nahrbtnika in se odpeljala v Bertoke. Trezna in pametna. Aha. Zadnji dve uri sem ves čas pila vodo, saj sem spanje v Bertokih vzela kot eksperiment žuriranja pod kontrolirano količino alkohola. I did it! Sicer si policajev, ki so ob koprski obvoznici čepeli v olučkanem avtu, kljub junaškim dosežkom - nisem želela spoznati. Rajši si sezimo v roke kdaj drugič, ... pri belem dnevu ... ok? Ok, so rekli. In obstali ob obvoznici.

Naslednji dan sem odkrevsala do bertoške trgovine. Nekaj živeža in časopisov me je zadovoljilo do popoldneva. Alji in Mii sem pojedla 2 x Monte iz Zotta. Oblizovala sem se in se pritoževala nad majhnimi porcijami. Gledala sem kompjuter, a ni trzal na telepatijo. Ni mi skočil v naročje. V času kontemplacije je v sobo prišla Alja s tisto žogico in šimpakravo in rdečim kot sonce. Povedala mi je, da gre v vrtec po Mio. Dvoletna punčka gre v vrtec po svojo tri leta starejšo sestrico. None Marte, ki je v tej zgodbi vezni člen, ni nihče omenjal. Čez dobrih 15 minut nas je tako postalo več. Prišla je Mia. Odprla je zdravniški kovček in pripeljala zdravniški voziček. Robo iz kovčka je preložila na voziček. Z malo petrolejko, ki je obešena na leseni vejici, mi je svetila v grlo. NImam angine, imam pa pike na jeziku. Diagnoza: zlom desnega zapestja, terapija: omavčena opornica.

Evo, pa sem jo le spet našla (!!!!!!!) - misel, ki govori o malih stvareh. In njih lepoti in njih bistvu. O majcenem mikrokozmosu. Mojem malem, veselem svetu. Njega je tako težko negovati, čeprav - da je moj mali mikrokozmos srečen, potrebuje le 2 stvari: mene in mojo pozitivno misel. Preproste stvari so vedno najtežje.

Presneto vse je relativno. Zato naj bo pozitivno. Krščen Matiček, no, a se je to tako težko spomniti?!

Me je zadnjič nekdo vprašal, kako deluje pisanje bloga name. Katarzično, sem rekla.