V moški družbi uživam. Že kot mulka sem se na dvorišču rajši igrala s fanti kot s punčkami. In tudi doma sem se rajši igrala s fanti, saj punčke načeloma niso bile nore na lego kocke. Meni pa so bile lego kocke ultimativna stvar. Najlepši je bil trenutek, ko sem zgrajene objekte razvrstila na TV ali na polico nad njim, kjer sem imela razstaviščni prostor. In tudi reklo se je tako: Tadeja, kosilo, a boš dala kaj na razstavo? Pospravi, gremo jest. Skratka - vedelo se je, da je tam razstava. Po kosilu sem se rada ulegla k očetu na kavč, zlezla sem mu na trebuh, kasneje poleg njega in sem ga čez trebuh le objela, on pa je bral časopis. Včasih sem mu rekla, naj mi kaj prebere, nato sva zaspala.
Ta vikend sem preživela v družbi moških. Bil je delovni vikend tima VBG. Šli smo k Jarotu na Obalo. Super je, ker ima njegov oče spodaj v hiši sobico s šankom in žganicami. Pili smo viljamovko in grapo ter klepetali polnih 6 ur. Bila je kar precej ženska oblika druženja. Imeli smo 6 točk dnevnega reda, možganje je brnelo, režali smo se na smrt, vmes debatirali o življenjskih zgodbah, seksu, odnosih moški-ženska, ki energiji, fire-ballsih, kompjuter gejmih, muziki, pijanostih, adrenalinskih reakcijah, o spuščanju ventilov, o umetnosti, o načinu dela, o tem, kako razmišljamo - vsak zase in vsi trije skupaj. Prekipevali smo od iskrenosti in golote. Prišli smo si bližje in rešili smo 6 delovnih nalog - od komunikacijske ter kreativne strategije za spletno banko, od imena za produkt, ki je v bistvu nebo na stropu, potem pozicioniranje blagovne znamke VBG, nato smo malce opredeljevali naš nastop na SOFu, ko bova z Gregatom gosta na delavnici Futurističnega marketinga (by Jaka Gornik, tema: event managment in umetnost ustvarjanja posebnih trenutkov), ... potem še nekaj o vizualni podobi spletnega mesta za eno hipertehnološko mednarodno podjetje, ki po vsem svetu posodablja telekomunikacijske centrale in še ena stvar je bila ... Ki pa se je zdajle ne spomnim. Super je bilo. Ustvarjalni poklici morajo dajati delu prostor druženja in svobodne izbire časa ter načina ustvarjanja. Od vsega vikendaško-ustvarjalnega druženja mi je najljubša nova pridobitev - žogica skokica. Na večernem sprehodu po Portorožu je Jaro na pločniku odkril avtomat s skokicami. Včeraj si jo je kupil on, danes pa jaz. Za 1€ ti iz skladovnice pade ven ena, poljubne barve, izbira ni možna. Njegova je bila pink-oranž-fluorescent, moja je vijolična. Njegova je danes počila in vrgel jo je v smetnjak. Jaz jo še imam v žepu jakne. Super je, ko hodiš in zraven odbijaš skokico. Potem imaš malce umazane roke, ampak gre. Dojnk-dojnk-dojnk. Jedli smo tudi dobro. Stara Oljka v Portorožu ima super jedi z žara. In ker mi meso sploh ne potegne, sem jedla prebranac. Njemu pripisujem to, da sem vsa napolnjena, zabuhla in težka že ves dan. Ker verjamem, da sta se viljamovka in grapa od petka že izločili. V glavnem - bil je odličen ustvarjalni pobeg. Z rezultati v rokah. To edino šteje.
Zvečer pa ... Magična predstava Škufca-Venturini. V nekaj trenutkih mi je v oči od zadaj butnilo solze. Nekaj njim je uspelo priciurljati ven. Ko začutiš takšno telesno komunikacijo med dvemi telesi, se spomniš na svojo. Na svojo z nekim telesom. Moje telo mi je namreč velika uganka, saj mnogokrat sploh ne vem, zakaj ga imam, saj ga večinoma časa niti ne rabim. Razen v trenutkih, ko v komunikaciji z drugim telesom postane eno. Vse ostalo se lahko dogaja v mislih. Potem pa --- takole Katarina in Andrej. Ki sta me spomnila na elementarnost telesa. In na to, kako je imeti telo in ga uporabljati za svoj obstoj. Ples jima pomeni vse. Kot sta rekla sama - ples jima liže rane. Njuno delo je ples. Ples je njuno delo. Njun produkt je energija. Moje delo je razmišljanje. Misel je moj produkt. Ustvarjanje komunikacije je tisto, s čemer se ukvarjam. Vsako delo ustvarja energijio. Potem se z njo trguje na nivoju komunikacije. Mah ja ... Saj vem ... Brez telesa pač ne gre. Ko to spoznaš, imaš le dve možnosti: ali ga zignoriraš ali pa ga začneš uporabljati. Tako sem se odločila, da končno postanem cirkuška akrobatka.
Lep vikend je bil. V komunikaciji s telesi, ki proizvajajo lepo energijo.
V nov teden se odpravljam s hrepenenjem, ki je edino možno v odsotnosti telesa. Telo izniči hrepenenje.
In ko v isti trenutek povežeš misli, čute in telo, lahko mirno rečeš: lahko noč. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar