Zdaj zaorji

pesem o svobodi.
Preko hribov in planjav.


Ali pa prevzemi odgovornost za svoje počutje in preglej dan s tega vidika. Torej: jutro sem začela nejevoljno zaradi premalo spanja, deljenja postelje z nečakom, vročine in --- jutranjega soočenja z lastno zavestjo, da imam obveznost odgovarjanja na mejle ljudem, ki res morajo že danes poiskati psihiatrično pomoč na strogo varovanih oddelkih psihiatričnih sistemov. Ampak res. Njim je to edina rešitev. Kako naj jim to povem in jih v to napotim in kako naj izvedem hotenje, da sodelujejo?

Nos mi stoji malce postrani. Bolečina je na nasprotni strani točke udarca. Ravnotako oteklina. Dihanje je oteženo s te leve strani. Odvije se mi ves film doživljenih scen operacij nosu na tej ex-vojaški kliniki, danes Mladiki in Ruplovemu ministrstvu. Operirali so mi takrat to presneto cisto izpod brade in kosovski vojaki so me z operacijskih tragov položili na posteljo. Poleg mene je ležala Slobodanka Milošević, ki so ji operirali nos. Hannibal L. Ne vem zakaj me danes nanj spominja ta njena podoba. Kovinska maska poveznjena preko nosu, par dni za tem mavčna maska preko nosu, potem mehkejša maska preko nosu in potem - brez maske, o moja božanstva. Mogoče bi bil Hannibal L. takšen, če bi mu oprirali nos. Podpludbe v podočnjaških mešičkih in od njih proti sredini lic. Oteklina, ki razformira znano. Jebenti, no. A se te operacije na zna narediti bolj nežno? Nežnejše, pač ... Zjutraj na fasadi zaznam madež, ki ga je zarisala povrhnjica mojega nosu ob incidentu zaleta v fasado. Pleskanje ...


Imaginacije:
Pograbim plug in zaorjem vase. Zamenjam par nastavkov, ki se razlikujejo v zmožnostih globine kopanja, Ljudje, ki jih imam tukaj, so najbližje temu, kar imam po svojem genetskem materialu. Jani smo za rojstni dan zapeli pesem: Zdaj zaorji. Zaželela si jo je.

Kraste po glavi, ki jih gojim že vsaj dva meseca, pa postajajo pravi kraterji strdkov krvi, sokrvice, kože. Bruham, če pomislim, kaj si počnem z grobim izpraskavanjem teh izrastlin. Ogabno. Želim se zabriti na nulo, da končno preneham to izkopavanje krast na lastni glavi. Zakaj si to počnem? Nekaj je evidentno neuglašeno z mojo vibracijo Dobro-Biti. Pyzda. No.

Zapackam sveže oprane pogrinjke na mizicah terasce ... Kri v povrhnjici vsedolž nosu - intenzivno utripa.

Neka gospa iz Litije je včeraj ali kakšen dan, njih par, prej - odšla od doma, neznano kam. Zakaj morajo ljudje zapuščati svoje domove neznano kam?

Hoja po poteh neznanih mi dviguje utrip. Ničesar ni, le nebo iz tvojih oči. Veselje, sreča, radost. Nič od tega, božanstveno je. Kar pišem zdaj, je ena popolna masturbacija tega mojega uma, njega občutkov v iskanju koncentracije nad razumevanjem čustev. Edino, kar mi je jasno je ljubezen. V vsej njeni veličastni skormnosti lastnega pozabljanja.


Na kratko: moj nečak je pretehtal pomembnosti. Zdaj spet vem, kaj šteje. Danes, tukaj, sedaj. Vse ostalo lahko počaka ...