Medtem ko sem danes popoldan razmišljala o življenjski motivaciji, o obujanju starih idej in želja, o včerajšnjem večeru in o Afriki (vse to medtem ko sem delala, seveda), je na drugem koncu Slovenije oče rekel svoji odrasli hčerki, že mamici: Pokliči na informacije in poizvej za številko gostilne Te-in-te v Rižani. - Aha, zakaj pa? - Ti samo pokliči... Ona kliče, oglasi se natakarica, ko reče oče: Dovoli. (in vzame telefonsko slušalko v svoje roke). Dober dan gospa, kaj mi lahko poveste, danes je tamle pri vas umrla Gospa Tainta, ma kaj je ona sestra od Franca Taintaja ali je od drugih Taintajev? ... Aha. A, ja. Ma kaj mama pa je še živa? ... Aha. Je še živa. Lepo. A potem je bil to Ta Tainta, no, hvala. Nasvidenje.
Eto. Ma kakšen Facebook ali pa informacijski portali. Človek pokliče v gostilno, kjer skozi profil natakarice poklika profil, ki ga poizveduje.
Zgodba me strašansko zabava, da se na glas smejim. Hahahahahahahahahaha. "Pokliči na informacije za številko gostilne ... " Hahahahahahahahaha. Kjer se pozanimaš, kdo je oseba, ki je umrla, za kar si izvedel iz radijskih osmrtnic.
Človeškost izginja iz naše komunikacije. Tudi to je eden izmed razlogov za, ko razmišljam da po letu dni kontinuiranega objavljanja zapisov na tem blogu - slednjega zaprem in ukinem. To bo oktobra. Se je pa danes zgodilo to, da me prijateljeva mama, ki je začela brati moj blog (ekzaktno: naše prigode Caviar Crew jadranje), želi spoznati v živo in me vabi na drink. Lepo, ne? Se veselim srečanja.
Človeškost. Oči. Dotik
Mi pomeni ogromno.
Obračam list, spreminjam pot, umivam okna. Grem dalje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar