Bibika na steni tik nad pisalno mizo
1 X band, so se imenovali, s Coletom Moretijem na čelu so prepeveli meni zelo ljub komad: Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran. Čez pretekle dni, zarišem senco in že me več ni. ... Kaj bi svet brez sanj, ko gre sreča tja v en dan ...
Odjadram v slovenske pop-popevke.
Ah, moja večna:
Njih imam tudi rada:
Pa ta komad tudi:
Nekaj, kar me vedno prevzame, fajn na glas je treba dati in zraven kričati:
Tole je takrat kar prevetrilo sceno:
Uf, pa tole je bilo popularno in je še zdaj fajn:
Zdaj pa ena za večne solze z vznemirjeno kožo:
Julija (za moj okus preveč bogata različica)
Uste nežno drhte, šepetajo ime ...
Kot tudi ta:
Mrak se nrdu je žj, ncuoj so zvjezde res krasne ...
In brez nje, to življenje ne bi bilo to. Zmagovalka v dvigovanju kocin:
Proti koncu smo. Še ta naj bo:
Za slovo pa domoljubna, ki gre tudi do solz:
Bil je lep izlet. Na tih deževen dan smo šli na barvit potep. Kaj ni to lepo, da je v domišljiji vse mogoče? Tudi stiskanje.
Dan 20 razmišljam o reviziji prvih 20 dni, ker smo ravno na polovici. Najbrž jutri zvečer. Pika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar