Se spomnim, da nam je tovariš za tehniko v 5. razredu večkrat delil življenjske modrosti. Ponavadi se je začelo z uganko. Ta je ena izmed njih: Kdo ve, česa ti v življenju nihče ne more vzeti? ... Pa smo gruntali ... Smrti in misli! - je ponosno dejal, ko nihče od mulcev ni vedel. Tovariši(-ce) za tehniko so bili svojevrstni patroni.
Se mi je zdelo strašno fajn. Misli ti ne more nihče vzeti. Za smrt mi je vseeno. Ker smrt mi je že od nekdaj fajn. Na en način se jo prav veselim. Če bi se dalo, bi jo šla pogledat vnaprej, samo toliko, da vidim ... Smrt je kul. Ampak da mi pa misli nihče ne more vzeti ... Ha, to pa je nekaj, človek!
Te pa kar precej zbega, ko začneš razmišljati, kaj pravzaprav misel sploh je?
A si znaš predstavljati misel? A je ona val? Ali kaj hudiča je? Energija? Kemijska reakcija? Kateri element? Ali je misel element sama po sebi? Misel je kombinacija preteklih izkušenj. Pa so za misel izkušnje res potrebne? Ali lajo na misel vpliva nekaj, kar sploh nismo izkusili? A če nismo izkusili, mar sploh vemo da obstaja? Mar je misel tvorjena le iz zavednega? Kaj pa nezavedno? Je to samo v intuiciji? In ta nima mesta v misli? ... Haha. Ha. Preizpraševanja. Joj, kako uživam v tem. Razčlenjevanje me prav mmmmmm ... mmmmmmm.
Sedeli smo v Port Antoniu pri Papi v guesthousu. Večerja je bila za nami in za njo tudi nekaj veselih spliffov. Debate so bile eksistencialne. Čeprav se večinoma časa nismo razumeli. A komu mar, važno da se pogovarjamo.
Ko me Papa nagovori: "What is it, that world is in it?"
Ne dojamem. še enkrat, prosim.
W h a t i s i t, t h a t w o r l d i s i n i t ?
"That is your homework. Give me an answer."
"The moment." Je odgovoril glas v moji glavi, še isti trenutek. The moment. Prav na to sem pomislila. Ostalo je neizrečeno. Nisem izrekla na glas. So trenutki, ki jih človek iz neznanih razlogov obdrži zase. Še kakšno uro potem me je držalo. Naj izrečem, povem, izdam svojo veliko modrost? Podelim neizmerno spoznanje? Pred spanjem sem si misel zapisala v blok. To je bila misel. Vse dokler je nisem zapisala. Potem je postala beseda. Odgovor na vprašanje. Danes me spet daje na miselnem nivoju. Poskušam si jo predstavljati, začutiti to misel.
Da je svet le v trenutku. Ves svet je le trenutek. Svet je trenutek. Z vseh vidikov. Mojega, tvojega, vseh ljudi, vseh časov, vseh galaksij. Je le trenutek. In to tisti, ki se ga zaveš, ko je edini. Takšen je najbrž trenutek pred smrtjo. Takšnega si želim. Tudi orgazem je tak. In tak je tudi obstoj sveta.
Kaj sploh je svet? :)
... izkustveno polje vsakega posameznika ... ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar