Košček temne čokolade

V ustih se topi in drsi med nebom in jezikom. Prav čas sem si vzela zanj. Za ta košček. Razmišljujoč o okusu kot takem. Ki mu vse premalo posvečam pozornosti. Ugriz, žvečenje, pogolt. Ven. Naslednji. Razvijanje okusa povečuje užitke. Razvijanje vseh čutov povečuje užitke, seveda. Ampak okusa še nisem takole načrtno razvijala. Vsaj spomnim se ne. Kar zaspala bi zdaj s tem koščkom v ustih. Zmešan s slino bi se stekel na blazino. In zjutraj bi preoblačila posteljo. Ne bom zaspala s koščkom v ustih ...

Spomnim se okusa chiantija v Sieni, ko sem po letu in pol spet srknila vino. Nasploh alkohol. Po brutalno bolečem vnetju trebušne slinavke je nastopil embargo na vnos alkohola. S strahom sem prijela kozarec. Želela sem si, da se želodčna votlina ne vznemiri. Najprej mi je prišel v nos. Kako intenziven vonj je bil to... Potem v ustih. Preveč straha je bilo prisotnega, da bi se okus povsem razvil. Bilo je kot bi vnovič shodila. Naslednji dan sem ga spila liter. Okus niti ni bil pomemben. Spet sem živela. Hm, mislila sem, da spet živim...

Spomnim se okusa piščanca v rumenem curryu v Battambangu. Dvignil mi je želodec do grla. Močan okus domačega piščanca je bil v popolnem neskladju z mano. Ustavilo se mi je pri tretjem grižljaju, naročila sem bageto z maslom. Takrat sem prvič opazila, da se mi meso organsko zoperstavlja. Ne vem, kaj bo iz tega, ampak že sama misel na meso v ustih, na tisti občutek vlaknaste strukture na jeziku, me moti. Naj pride poletje in dobrote z žara, pa da vidim, če me bo potegnilo ...

Spomnim se mamičinih sarm, polnjenih s cvetačo in morda bučkami in sirom. O, moj bog. Še angelčki bi jih jedli, če bi imeli zobke. Jaz jih hvala imam. To je vse, kar lahko rečem ...

Spomnim se okusa zadnjega poljuba.

Zaspala bom z okusom temne čokolade. Ne grem si še enkrat umivati zob. O, ne, ne, ne.