Bosih nog sem stopala proti središču te jase. Tako si najbolj stran od vsega. V prste me je malce pikalo. S palčki smo se delali, da se ne poznamo. Čeprav vemo, da se angelčki in palčki včasih dobimo na klepetu. Preveč smo sramežljivi, da bi se več družili. Preveč že vemo drug o drugemu, a se delamo, da ne vemo ničesar. Nerodna situacija.
V glavi mi je še vedno odmeval trušč mesta. Veselila sem se trenutka, ko trušča ne bo več. Ko bo glava prosta balasta in ne bom čutila nobenega opravka. Slednje, vemo, si dajemo sami. Umetnost je živeti brez opravkov. Pa če samo za nekaj minut. Kaj minut ... Takrat, ko res začutim sebe samo v trnutku, ki je - sem blažena. Da to res lahko doživim.
Človek se za svobodo odloči. Potem mora za to delati. Na sebi. Skozi druge videti sebe in sprejeti videnje drugih. Kar mislim in čutim o in do drugih, je spoznanje o sebi. Tudi to je umetnost.
Iz hrepenenja pričakovati in ne trpeti. Tudi to je umetnost. Je tisto, kar pričakujem lahko prav tako - tudi če tega nimam ali se to pač ne zgodi - pa imam?
Tam v centru sebe (pa četudi na jasi) je vedno vse. Takrat te drugi ne motijio. Takrat je potreba po drugemu sladka. Pa četudi sladko-grenka, zdrava, z 80% kakava. :) t
Ni komentarjev:
Objavite komentar