Na strehi stavbice, ki jo gledam z balkončka, se sprehajata dva ptiča. Njune pasme se od tu ne da ločiti. Saj kaj dlje od goloba ali vrabca itak ne bi prišla. Nisem nek orintolog, vemo. Hodita sem, tja in za sabo vlečeta senci. Ni videti, da bi imela kaj posebne opravke. Živita tole popoldne, ne vedoč, da je popoldne in da smo danes. Vseeno jima je. Ne obremenjujeta se z lastno minljivostjo. V mislih se jima približam. Da ju lahko bolj potanko opazujem. Ne zmenita se zame.
Pade noč. Ptiča – bila sta goloba – sta že zdavnaj odletela. Sedim tam na strehi in uživam v trenutku popolne samote. Ničesar ni, a imam občutek, da sedim na vrhu vsega. Minevajo leta in vedno znova se vračam v tisti trenutek, ko sem prisedla h goloboma. Vse do tedaj sem pustila za sabo. Amnezija je bila popolna. Ko sta goloba odletela, sem opazila, da sem jaz – jaz. Da imam vse, kar človek v življenju resnično potrebuje – sebe. Vse življenje živimo v sebi, pa se tega skoraj ne zavedamo. Počnemo stvari, srečujemo ljudi, kupujemo navlako – vse to, da izgubljamo sebe. Da se zamotimo, da se ne bi spoznali.
Nato sem se začela spominjati življenja pred streho. Občutkov, ki so me pestili – da nisem dovolj dober človek. In iskanje tega, kaj naj popravim, kaj naj spremenim, da dosežem to popolnost, katero iščem. V svoji ženskosti sem prav obsedena z njo. Čeprav vem, da ne obstaja. A hočem biti popolna. Hočem biti občudovana, spoštovana, božanska. Hočem se predati v vsej svoji lepoti. Vsa. Na pladnju. Vso ljubezen hočem dati.
Zdaj tega ni bilo. Če sem pogrešala te občutke? Niti najmanj. Praznina, ki me je obdajala, me je polnila z vso možno polnostjo. Vse sem imela, vse je bilo, nič mi ni manjkalo. Čuden občutek, pravzaprav. Nobene želje po spremembi. Nikakršnega nemira.
Le nekaj let samotnega sedenja na strehi bi potrebovala in dosegla to neobstoječo popolnost. Do tačas pa bom pač sedela na tem balkončku in opazovala sence ptičev na strehi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar