Še sama ne vem, kako težko sem čakala današnji dan. Imenuje se: terasanje do daske. Da razložim ... Bila sem v velikem pričakovanju - da ne rečem čakanju - dneva, ko bom na terasici moji ljubi najslajši pojedla zajtrk in spila kavo. In od tu naprej na njej živela nadaljnje dni. Biti zunaj mi neizmerno veliko pomeni. Zato je terasa esencialnega pomena. Kot otrok sem imela veliko travmo - o čemer smo tule najbrž že na veliko govorili - da doma v bloku nismo imeli balkona. Vsi prijateljčki sosedje pa so ga imeli. Nekateri celo dva. Naše stanovanje pa je bilo nadzidava obstoječega bloka in očitno arhitekti niso imeli jajc ali pa statiki dovolj časa, da bi slednji izračunali in prvi naskicirali en balkonček za naše takratno stanovanje. Da je bila travma še hujša, je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli balkonski štrcelj, sezidano. Če danes pomislim, sta možni razlagi dve (če izvzamemo arhitekte in statike): prva - zmanjkalo je materiala (armaturne mreže in beton), da bi plato za balkon potegnili do konca ali druga - že ves čas balkon ni bil mišljen in armaturna mreža za plato stanovanja je bila 25 cm predolga in jo je bilo lažje obleči v beton kot odžagati. Iz prvega ali drugega razloga je bilo v našem stanovanju torej nekaj, kar nikoli nikjer prej ali potem, torej doslej, še nisem srečala. En kos iz fasade štrleče plate, v dolžini spodnjega (sosedovega) balkona, ki ni imelo nikakršne funkcije, niti estetske zadovoljitve in je tako ostalo večna enigma mojega otroškega uma. Razen da ... Me je vedno držalo, da bi splezala na ono stran okna, stopila na to neko balkonwannabepoličko ... Morda celo skočila z nje. No, nič od tega. Razen da ... Sem jo nekajkrat pobruhala. Zdaj nam je najbrž jasno, kaj mi pomeni terasa!
In danes je bil otoritveni dan sezone bivanja na dotični terasi. Od slej pa do konca oktobra, sredine novembra, bo to osrednji prostor mojega udejstvovanja. Razen ob hudih nalivih ga zapustim. Danes je namreč napočil dan, ko je zunaj toplejše kot znotraj. In komaj čakam dneve, ko se bom znotraj hodila hladiti ... Torej: terasanje do daske, danes, prvič v sezoni. Od navdušenja sem se odločila, da spim zunaj. Ker to obožujem. Obožujem spanje na prostem. Pa da ne zavajam - terasa ima streho. In zato je še sploh prvovrstna pogruntavščina. Oblekla sem pižamo. Preko nje trenirko. Pod pižamo tudi spodnje perilo, aha. Nogavice. Čeznje termo nogavice. Trenirka ima kapuco. Vzela dve dekci. Preko njiju poveznila kovter, čezenj debelo pregrinjalo. In zdaj mi je vroče. Kar pomeni, da je za spanje zunaj vsega dovolj. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, na taborjenju sem. To je to. Resnično. Zdaj mi je povsem jasno, zakaj sem bila zaljubljena v Grizlija Adamsa. Le kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi imel internet?
No, zdaj imamo predstavo, kako mi je. Aja, odprla sem si buteljko prvovrstnega refoška (Capris Refošk, Vinakoper, letni 2006), kupila škatlo čikov in zdaj sem. Joooooooooj, kako je to lepo. Noč je popolna. Promet je redek, da ne rečem izjemen. Le v daljavi ga je čutiti. Na prvem nivoju zvoka pa regljajo žabe. In mislim si, da imajo svatbo. Zbrane so iz sosednjih mlak. Prilegljale so od tamle, iz Škocjanskega zatoka. Izbrani orkester ima za spremljavo ptiče. Prav tako prebegleže iz Škocjanskega zatoka. Vrag me pocitraj, od lepega me bo pobralo. A ne nocoj. :)
Takole sem se nainštalirala, da zberem doživetja preteklih 14 dni. Bil je prečudovit dopust, z enim vmesnim delovnim dnevom. Že tekom njegovega dogajanja sem razmišljala o tem, da to ni dopust, ampak življenje. Da to ni prosti čas, ampak način bivanja. Še bolje: je dopust in življenje, je prosti čas in način bivanja. Ker je vse eno. Vse - eno je. To je tudi naslov ene knjige ... Vse je eno, vse eno je. Prevod: tukaj in zdaj, zgolj in samo.
Oplazil me je zvok bližnjega avtomobila. Oh, ne, bil je avtodom. Jojme, še en moj fetiš. Poleg bunkerjev, imam fetiš tudi na avtodome. Vedno bolj pa tudi na jadrnice. Zdaj pa - z bunkerji je pač tako, da v njih živeti mi ni. So preveč utesnjeni in predvsem preveč pri miru. Nikamor ne grejo. Čeprav bi bil koncept bivanja lahko selitev po bunkerjih. Nomadski bunkeraš. Bunkeračica. Obljubljena dežela: Albanija. Če se prav spomnim, je v Albaniji par milijonov bunkerjev. Tistih, v obliki gobic (betonske tvorbe vkopane v zemljo, krožne oblike, iz zemlje pa štrli polkrožnasti vrh) je samo naokoli Tirane okrog 600 tisoč. V avtodomu bi lahko živela, ampak je preveč stresno na teh cestah. Za jadrnico nimam znanja, niti denarja, ampak ... Nekoč, nekje ... Zakaj pa ne?! Reci mi: Baby, greva na jadrnico, bova že nekako ... In sem za! Še kompjuter in instant internet vzamem, pa smo.
Medtem ko takole sanjam, se mi zbirajo misli o doživljanju Berlina in spomldanskega jadranja, ki je za mano. Oboje. Urbanost evropske metropole, z ekstremno čudovitim kulturnim življenjem in neskončen mir hrvaškega Jadrana, ob razprtih jadrih v popolni tišini. Že skoraj moreči. Kjer čakaš na dogodek. Zato vstanem s čolnička (dingi), ki počiva na osrednjem delu trupa jadrnice (Elan 45) in grem na njen rep. Sedem, zaviham hlače in se s podplati nežno dotaknem morske gladine. 15 stopinj po Celziju. Čez minuto ali dve postane sprejemljiva temperatura. Nogi potopim. Proizvajam zvoke čofotanja. Sonce žge, da te skuri. Vsi smo tiho. Zadnji dan. Vračamo se v marino. Veter popoln. Žgemo ga 6 vozlov. Ravno prav za uživancijo in kanček akcije. Skiper Jimmy me je zadolžil za levo škoto. Parkrat v štirih dneh potegnem štrik na polno. Da razpremo jadro ali ga premaknemo v drugo stran. V tricepcih imam muskelfiber. Prečudovito. Sonce žge.
Par dni pred tem se podimo po Berlinu. Sonce žge. Širjava me spet prevzame. Neskončni sprehodi. Vse do krvavih žuljev. Čutim vso slovansko germanskost, ki tiči v meni. Zavem se hitlerjanskoski, stalinovstva in titojanščine, ki mi teče po žilah. Po Londonu, Bratislavi, Beogradu, Amsterdamu, Parizu, Tirani, Zagrebu, Sarajevu, Varšavi, Istanbulu, Budimpešti, Barceloni, Milanu, Dunaju, Minkenu, Helsinkih, Pragi, Bangkoku, Phnom Penhu, Vientienu, Hanoiu, Saigonu, Kingstonu, San Franciscu, New Yorku, Torontu, Chicagu - morda sem še koga pozabila - je BERLIN veliko, veliko mesto, ki se me je resnično dotaknilo v korenine. I love Berlin. Odkar sem bila prvič v večjem mestu od Ljubljane ( :) ), vem, da sem big city lover. Velika mesta imam preprosto rada. Ker lahko po njih potuješ na toliko različnih nivojih. Potuješ po njih, sem in tja, a jih nikoli ne razkriješ do konca. V velikih mestih obožujem podzemno železnico. Underground. Tube. U-Bahn. Metro. M. V Budimpešti je najstarejša v Evropi. In še danes ima zgolj 2 tira. Upam, da ji ne delam krivice, že dolgo me ni bilo tam.
Tako se zgodi mi Berlin. Eden po drugem sva kričala že lep čas. Odkar tam bivajo prijatelji, pa sploh. Ko zdaj pogledam nanj, imam občutek, da me Berlin pozna. Ve, kdo sem in kaj potrebujem. Kar recimo za London ne morem reči. Niti za Prago ali za koga drugega. Berlin pač ve. Ve zame. In me ima. Kot jaz njega. Ima dramatiko, ki mi je blizu. Boj, upor, revolucijo. Željo, strast. Odprtost. Ima neizmerno svobodo. Seveda - odvisno do kdaj. Odvisno kako. A ko dojameš njegov zid, ko se prepustiš njegovim grafitom, ko srkaš kavo v njegovem futurizmu, ko greš skozenj muzej njegovega naroda, ko kupuješ pekatete sredi noči, ko gledaš v lučke kluba v 14. nadstropju, ko hodiš v napačno smer, ko se izgubiš med Turki, ko stopicaš po četrti njegovih alternativcev, ko si umivaš obraz v njegovih vodnjakih, ko ležeš na travo njegovega parka, ko ti varnostnik v njegovih klubih priporoča, da prideš malce kasneje, ko se ti za mizo prisede Jezusov poslanec, ko mamice z vozički pridejo na čaj, ko te frizerka naroči za nasledji dan, ko ti jezik postaja vse bližji, ko v mestu opaziš dejstvo, da je njegov župan gay in borec za pravice homoseksualcev, ko se zaveš, da si tudi ti ena izmed vseh maškar okrog tebe, ko uživaš v pivu v deželi klobas, ko začutiš širjavo prostora, v katerem je manevrirala Leni Riefenstahl, ko ... Ko veš, da boš sem še prišel. Ko veš, da boš tu živel. Ko potihem tam že iščeš stanovanje. Ko čas ni vprašanje. Ko pač zabeležiš ta kraj v rubriko - Moje mesto. Ko je spomin nanj živ, kot da si v njem.
Ich bin ein Berlinerin um dem Spanziergang.
A tako kot sem urbana duša, duša dogajanja in konstantnega gibanja, sem duša podeželja, tišine, miru in narave. Sem Grizli Adams. Nimaš kaj. Velik del svojega otroštva sem preživela na drevesih češenj in pasla sem koze. Ena je bila Cvetka, njena mala je bila M'cena. Drugih imen se ne spomnim. Ampak ja, gnala sem jih na pašo. In nazaj. To ni bil lahko. Z nekaj vejami akacije sem jih snubila v smer gibanja. Kot prave koze so temu večinomakrat nasedle. A strategija je edino štela. Predvsem pa sem bila v mesecih, ki v svojem imenu nimajo črke R - bosa. Bosopetost mi je ultimativna življenjska stvar. In danes je napočil dan, ko sem tudi v stanovanju, ki je vso oploščičeno, bosa. No, bila sem ene par tednov nazaj, kar se je izkazalo za nespametno potezo, saj sem nato zbolela ... Tokrat, danes, je bilo varno. In komaj čakam, da bom tudi ob tej uri na terasi - brez nogavic in čez njih trenutno še povlečenih termo nogavičk. Da bom bosonoga migala s prstki sredi noči, na terasici, kjer bom spala v soju ulične svetilke in nežne glasbe z žabje svatbe.
Pššššššš ... Ššššššš... š ... Tidibum, tidibum, bum, ... bum... Ustavi srce, če si upaš.
Anthony Hopkins je - ne vem za katero vlogo - treniral lik in v njem ustavil svoje srce do srčne kapi. Ustavil si je srce. Ja, tudi to zmore človek (tudi zahodnjeaškega konstrukta, to hočem s tem ponazoriti). Ti, jaz, mi vsi. Samomor je lahko izjemno romantičen. Kot dosežek kapitalističnega uma. Popolna tišina, popoln mir, breskončen spokoj - je za človeka samomor. Jasno. In čeprav sem med drugim tudi samomorilska duša, mi je trenutno življenje še vedno pomembnejše. Ali pač nimam jajc. Pač nimam še jajc, da grem. Ker čutim, da še nisem končala svoje poti, misije. Čeprav vem, da jo lahko kadar pač koli.
Nikoli me ni bilo strah umreti. Če bi se dalo, bi že zdaj. Samo da vidim, kako je. O tem sem tu že pisala ... Čeprav pa ... Tudi smrt povsem ozkogledno dojemamo. Ko govorimo o njej, imamo v podobi priklic pogreba, trug, vencev, žar, objokanih ljudi, črnooblečenih govorcev, praporščakov, obdukcije, sveč in sedmine. Zakaj je smrt tako žalostna, ko pa je hkrati popolna radost novega rojstva? Prav zdaj sem umrla. Z okusom tega refoška, pomešanega z dimom sem pozabila vse, kar je bilo doslej in začela novo življenje. To se pač zgodi, ko na dan 35 na novo zaživiš. Poskusi še ti. Dajmo vsi zaživeti na novo. Anuliranje nam omogoča vse. Biti na ničli pomeni dopusiti možnost vsemu. Zdaj vem, da so me tega naučila srečanja in bivanja na gastroenterološki kliniki. Jebemti vsi žolčni kamni in njih peski, vnetje trebušne slinavke, zlatenice in kronični gastritisi, jaz vem, da bom umrla edinole od tega, ker ne bom mogla več pisati. Eto. Vsem stotinam neobvjavljenih poezij, tekstov kar tako, zamisli za scenarije, knjige, slikanice, hologramske tekste, projekcije na stavbe in ceste, ki bi nosile moja besedila ... Evo, vsem vam, ki niste in ne boste nikoli stopili iz mojh misli, umrla bom zaradi vas. Za vas, pravzaprav. In zakaj toliko o smrti? Ker bi z veseljem pač umrla vsak dan. In se rodila vedno znova, kot nekdo nov, nekje na novo, z vsem, kar pritiče novemu življenju. Torej: kako naj to izvedem? Vnovično rojstvo z vsakim dnem, ki se ga zavedam?! Z lahkoto, pravzaprav. Težje je vztrajati in najti smisel v običajnem vsakdanu. Vsaj 90 let.
Takole je, če človek človek non-stop hrepeni. Upihnem še svečo, ki dišeče brli tu poleg mene. Si poveznem kapuco na glavo, zadekam plasti pokrival za hrbtom in jih potegnem preko kolen. Odstavim kompjuter, umaknem kozarec in se prepustim sanjam prve letošnje noči na prostem. Ja, nocoj spim zunaj. Prav zares. Svoboda uma, klic po njej.
Pomembna žabja noč je ... Zagotovo!
