10 vsakodnevnih preproščin

Le človek lahko požre samega sebe. Za rože, bolhe in mikrobe še tega nisem slišala ... Da bi rastlinca škodovala sebi? Ne. Da bi virus okužil samega sebe? Ne. Da bi riba sama od sebe nehala dihati? Ne. Ja, da je pes umrl od žalosti, to že ... In pes je človekov najboljši prijatelj. Te neumnosti se je nalezel od nas.

Gigantska poslikava bloka v Berlinu, Kreuzberg

Spomin deluje selektivno. Po nekem ključu si stvari zapomnimo ali ne. Ker vemo, da je temu res tako, je najbrž tudi res, da lahko spominski ključ zavestno ustvarjamo sami.

Ob tej priložnosti sem si sestavila 10 zapovedi novega spomina (prejšnji zapis je omenil, da potrebujem nov spomin):

1. Opustiti SAMOKONTROLO. / Za-gotovost ne obstaja.

2. Pustiti NEPOZNANO. / Ne vem je ljubezen.

3. Prepustiti TOKU. / Konec te oblike življenja je znan.

4. Zapustiti PRETEKLOST. / Kar je bilo, ni več.

5. Prenehati NAČRTOVATI. / Prihodnost se zgodi edino v sedanjosti.

6. Poslušati SEBE. / Kako se obraniti pred poplavo brezpotrebnih informacij?

7. Misiti POZITIVNO. / Tudi negativne misli so lahko pozitivne.

8. Delovati KONSTRUKTIVNO. / Pogosto početi nič.

9. Zavedati se TRENUTKA. / Vse kar je, je tukaj-sedaj.

10. Najti NOTRANJI MIR. / In ga obdržati za vsako ceno!

A ker zapovedi govorijo o tem, kaj moram in kaj ne smem, sem jih prepakirala v 10 vsakodnevnih preproščin. Poimenovala sem jih: Kako negovati ego, da je ta zadovoljen, ker ima vedno prav?

1. Jaz sem. // Vedno, povsod.

2. Jaz nisem. // Vedno, povsod.

3. Sem. // Vedno, povsod.

4. Nisem. // Vedno, povsod.

5. Lahko sem. // Vedno, povsod.

6. Lahko nisem. // Vedno, povsod.

7. Diham. // Vedno, povsod.

8. Sprejemam. // Vedno, povsod.

9. Dajem. // Vedno, povsod.

10. Ljubim. // Vedno, povsod.

Preprosto. Življenje je resnično preprosto. Ko prevzameš odgovornost zase, je to takoj jasno. In nikar odgovornosti zase preslikavati v krivdo. Preslikava odgovornosti zase je svoboda. Ne vem, kaj počnem, vem pa, da sem. In to edino šteje. Sem.

Ko sem tale ”Sem." izgovorila na glas, sem se spomnila na pesem, ki nosi ta naslov in sem jo napisala na prejšnjem potovanju. Tule je: Sem in še 2 drugi. To je spomin, ki ga imam. Hočem ga. Navdihnil me je za nov Sem.

Sem.

Na zofi sedeča tvorba ob steklenici vina.

Ulična svetilka, ki me v tem trenutku prebuja.

Zvok avtomobila, brez katerega bi zdaj lahko bila.

Še vedno - Sem.

S tabo ali brez tebe. Še brez mene. Sem.

Pajčevina za vrati.

Tvoje telo, ko te objamem čez rame.

Misel, ki te spremlja. Sem.

Pasji lajež, ki najeda zunanji mir.

Praznina, ki si želi priviti k tebi.

Sem tvoja trudna glava, ki išče moj nasmeh.

Njen spomin pisane gugalnice, polne otroške stvarnosti.

Tvoj poljub na mojem čelu. Sem.

In tvoja klofuta iz najstniških dni.

Sem tudi tvoj strah, da me ne bo domov.

Tvoja skrb, ki mi želi le najboljše.

Sem tvoja strast, ko ta tekmuje z mojo.

Moje spoznanje, ki ga prevzameš in se zaslepiš.

Sem tvoj dotik, ko me boža v osamljenosti.

Jutranja sapa ob rahlo odprtem oknu.

Zarjavela ladja v pristanišču.

Sonce, ki je vsak dan iskreno, tudi za oblaki in skrito nad dežjem.

Sem. Lahko sem ti, ko si ti jaz.

Sem tista pesem, ki si mi jo vrtel in ni bila moja.

Tvoj strah sem, tvoj pogum, moje bistvo.

Vse to sem. Kot si tudi ti.

Sem tvoje sovraštvo, namenjeno meni.

Prazna škatla kave, prazna rolica toaletnega papirja.

Korak za korakom, premišljevanje, omama.

Seveda, tudi to sem.

Praznina in polnost. Navdih. Spoznanje.

Iskanje. Turobnost. Hiper-sreča.

Zeleno, črno, ljubeče, boleče.

Tišina, smrčanje, cmokljanje, ihtenje.

Sem to, kar si ti.

In povsem nič drugega.

Uteha? Prepričevanje? Slepilo? Gotovost?

Sem le ljubezen, ki išče samo sebe ...

Sem.

Sem življenje, kot je.