ponedeljek, 27. april 2009

Dan boja proti okupatorju

Boriti se proti? Kdo je okupator? Proti - ne pomeni NIČ. N I Č !!!

Osnovna plača, dodatki, nagrade za uspešnost, regres, božičnica, dodatki za nadure in vsi ti privilegiji človeka, zaposlenega v nekem relativno zglednem podjetju - so mi že dlje časa tuji. Pri meni je vse bolj na vsakdanu. Vse te bonitete, zakonsko pripadajoče nekomu, ki je v rednem delovnem razmerju - zame ne obstajajo. Kot ne obstajajo za tisoče gradbenih delavcev, ki nam Slovencem gradijo domove, ceste in druge infrastrukturne nujnosti in prihajajo od tam, kjer se ne reče Slovenija. Priča smo neverjetni sužnjelastniški eksploataciji, ki se je podaljšala ali morda v tem mentalnem setu vzniknila iz branže prostitucije, ki nam je že nekako znana in si zanjo mislimo - jebi ga, to umazano delo, čez rob zakona, z neuzakonjeno dejavnostjo, s packastim poslanstvom - saj je prav in normalno, da je tako. Da zvodnik prišverca deklice iz tujih dežel, slabše stoječih kot je naša, pa one potem poplesavajo po drogih, se usedajo v naročja, slačijo krpice, jih vrtijo kot kavboji laso, za več denarja lahko tudi razširijo ustnice, jih oblikujejo v vakuumski O, razširijo svoje grlo in tako povabijo penis v goltanec. Za še več denarja razkrečijo noge in za še več denarja dopustijo realizacijo perverznih temačnosti mačistično zafrustriranega človekovega uma. Jebi ga, si rečemo. Ni prijetno o tem razmišljati, še manj čustvovati, "ampak" ... si rečemo. Same so si izbrale svojo pot. Res je. Kot so si jo izbrali vsi gradbinski oz. nekvalificirani delavci, ali kakopačže se v šifrante vnaša to delovno silo? Pridejo, plačajo za to, da sploh pridejo, zaprejo jih v sobe s še po parimi, bolj nesrečne s po pardesetimi sotrpini. Plača, ki so jim jo obljubili je v realnosti bruto plača in tudi niso točno vedeli, da si morajo plačevati hrano, pa nastanitev v "prijetnih" skupinskih sobah, niti pranje perila, niti vsak klic domov in niti to, da je delovnik vsak dan. Vsak jebeni dan, kar naprej, kar povsod, kar vedno. In mi živimo v pretvezi demokracije, združene Evrope, človekovih pravic in najbolj osnovno - človekove dignitete. Pa ne zapostavljam vseh pri nas registriranih ljudi, ki živijo bedo bede. No, srečni tisti smo, ki smo vsaj registrirani ... Kaj me navaja na to razmišljanje?

Ma, na Primorskem bo te dni štrajk gostinskih delavcev.Pametno, tik pred sezono. Zbor je pred hotelom Metropol v Portorožu (romantično: Pristanišče Vrtnic, pristanišče rož, pristanišče trnja; pejte danes čez Portorož, ki je ves razkopan, da največji romantik težko najde romantiko in težko kdorkoli vidi romanco). Glavni razlog: plače. In delo kar naprej. Skoz in skoz. 24/7, če bi šlo, a vseeeno je treba malo spati. Znanstvene raziskave kažejo, da človek potrebuje spanje. Jebi ga. Šteta za kapitalistični um. Res, škoda. Izguba časa, a? 537,60 € je osnovna plača v gostinstvu po kolektivni pogodbi. Veliko ustvarjalnosti je potrebne, da človek s tem preživi čez mesec.

Glede na to, da sem v letošnjem letu imela le en sam, samcat prihodek - in še ta je poplačilo iz prejšnjega leta - ne dosegam mesečnega povprečka niti z vrednostjo osnovne plače v gostinstvu. Hvala bogu imam ustvarjalnost globoko ozaveščeno ... In nekaj prihrankov ...

Kaj hočem povedati? Nič posebnega. Razen to, da ignoranca ubija in osvobaja hkrati. Ja, s tem paradoksom se poigravam in globoko ubadam trenutno. In da je moja stara mati po očetu bila Ukrajinka. Ni plesala po drogih, Anelja Boronjuk tega ni počela, prišla je sem iz Kamyanets-Podilsky-a, na Dolenjsko, s starim očetom vsa zaljubljena ... In stari oče takisto. Čeprav ga je doma čakala nevesta. V švabskem logorju sta se tako odločila, pravijo ... Se je on na zariplo Dolenjsko vrnil s svojo ljubeznijo. Okolica tega ni razumela. Njegov oča so hoteli da oženi drugo, Dolenjko, ne pa to Ukrajinko. Zato ta Ukrajinka, Anelja Boronjuk, ni smela spati v hiši. Tamle, v štali ali v kokošnjaku lahko legne svoje telo. V hiši pač ne! A ljubezen je bila močnejša. Iz nje je izšel moj oče, iz njega v sinergiji z mojo materjo jaz. Hvala tej ljubezni. Hvala vesolju. Da nadaljujem ... Anelja Boronjuk je odkorakala iz Rusije, ker so "njeno" Ukrajino nadlegovali Rusi, pravzaprav ... Okupator. Domači okupator. Tako kot je v Kambodži v 70-ih svoj narod okupiral domači komunistični vojvoda Pol Pot. In iztrebil malodane polovico vseh "svojih." Danes je njegov grob neka mizerija, gomila prerasla s trnjem in posuta s pepelom in budističnimi palčkami (insensi), globoko v džungli, čeprav še dovolj kultivirano, da nas lahko zdajle(!!!) fizično odpeljem tja. In pogledamo ustvarjalca "Polij smrti". Kaj hočem povedati? Predvsem to, da mislim, kako lepo bi bilo, da ob tem prazniku "Dan boja proti okupatorju ali ex OF prazniku" - odkar so mi ga v poznih večernih urah na radiu res vcepili v glavo - vsakdo pomisli - kdo je okupator? Kdo je okupator? KAJ je okupator? Pa ne mi ven privleči tega tajkuskega bullshita, ki je kot milni mehurček. Prhek in prozoren, da ti od njegove praznine pride slabo, hudo in žalostno. Še bolj mi ne ven vleči NOB. Ker je občutek zanj davno izgubljen.

Okupacija je drugje.
Zame je sladka.
Okupatorju se pustiš.
Rada sem okupatorka.

Za romantike:


Potem pa nagneš pivo, se to v piksni štorasto usede na ustnico, da se zlije namesto v usta za pulover v dekolte, dvigneš roke in ga usmeriš, da se steče do popka ... V "V" dvignjenih rok, s kapuco na glavi, gledoč v hribe za ulično svetilko, se igraš, da je poletje ...

Kdo koga okupira? Kako sploh okupacija lahko obstoji? Če še nismo kolektivno dojeli: Čas je za pozitivno revolucijo. Nosimo rumeno barvo. Oh, partizani, naj pojdem z vami! Bella, ciao! Grob izkopljite mi, pod planino, kjer raste rdeča vrtnica! Živela Osvobodilna Fronta v pomenu svoje besede!!! Edino tako. Brez ideologije. Prosim, začuti to nežno osvobodilno fronto z mano:
Prvič: Jebi ga, takva su vremena.
Drugič: Ajde, usporimo malo.
Tretjič: V to verjamem. Angel sem. Kot si ti. You've gotta be careful, when you've got good love, cause angels will just keep on multiply-ing. BEWARE!

Love. -- I need.
Hugs. -- I give.


Ni komentarjev:

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.