Na kavču sedis, ko pridem na obisk.
Vstaneš, ko vstopim, nato sledi stisk.
Mi zatem podaš roko, da mi sežeš v pozdrav.
V isti sapi pa vprašaš, kaj le Zasavje prav'?
Lahko rečeš, kako sem, kaj oče, če je zdrav?
Če mi kdo para živce, kako kaj ljubav?
Zdaj mislim nate, na tvojo pojavo.
Na tvojo dedkomrazovsko brado ta pravo.
Poveš mi o tenisu, na koga si stavil,
pa tudi če kdo nov se je iznenada pojavil.
Pokažeš mi znamke in njihove zgodbe,
rad ješ klobase in si želiš godbe.
Prekmurska otožnost v tebi je živa.
Bog daj ti zdravja, da se spet skupaj smejiva.
In naj ti poberejo te jebene cevke iz nosu in naj tisti strdek se razgradi in izgine in naj te ne boli in ti se nikar ne sekiraj, počivaj in misli na travnik, sončnice, une vaše knedlce in splav na Muri. Vso srečo, veliko volje in vso ljubezen, Lac. Ne daj se, bodi še tu. 1% je 1%, brez enega ni nobenega. Upam da si preživel nocojšnjo noč, kot so rekli ... Če nisi pa, ej lepo proslavo tebi smo imeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar