torek, 14. oktober 2008

Uspeh se začne z lizingom ...

... je eden od sloganov, ki ga neka (izmed milijon njih) banka ponuja srbskemu potrošniku. V Beogradu sem. Uspeh se začne z leasingom ... Jaz pa ravno inztenzivno razmišljam, kako naj izvedem: Znebitev leasinga za avto. Ker je ta vsak dan dražji in mi gre s tem moj avto tudi vedno bolj na živce.

Sedim na recepciji hotela. Bivša Mladost. Na bivšem Bulevarju JNA. Kot prejšnjič. Zdaj sem v tem hotelu že domača. Vem, kje si zloščiti superge. Vem, da ima natakarica doma 48 parov uhanov. Vem kaj ponuja samopostrežni zajtrk v sali za doručak. Vem, da zdajle, prav zdajle, ne delajo terminali za bančne kartice. In da je človek na recepciji obupan, ker se ne more odjaviti iz hotela. Ne more plačati. A plačati je treba. Seveda.

Danes sem ugotovila, das o Srbi budisti. Zelo posebni budisti. Živijo samo danes, samo zdajle, samo tukaj. A občutek imam, da so vseskozi v nekem afektu. V neki drami. Pa ne mislim, da je to nujno in zgolj in samo slabo. Nazaj se ne ozirajo, naprej jih ne briga. Zelo zanimiva delovna klima. In jaz, psihoanalitik ... Zmedena do obisti. Se učim prepuščanju tega kulturnega ozadja. Skušam ne razmišljati kaj bo iz tega. Tu sem. Zjutraj sem v Ljubljani. Zvečer v Bertokih. Upam. Ker spet ne vem, kako se bomo jutri zaplanirali ... Čeprav sploh ne planiramo. Se pa pogovarjamo o planiranju. Komunikacija je pomembna. Ja, najbolj. Gledati človeka v oči, ga objeti, poljubiti, seči v roko. Se pogovarjati. In jaz, očitno obsedena s planiranjem. Enjo Morikone pa v ušesa iz laudšpreharjev. Adrenalin mi nabija. Ne morem spati. Ob šestih pa itak vstanem. Vse preveč intenzivno doživljanje. Damn.

Želim si morje. Zrenje vanj. Spehod ob njem. Držati se za roke. To bi bilo prav čudno. Če človek živi prehitro... Otopi. Otopi. Otopi... Kdo sem, če mi vzameš delo? Bleda senca same sebe. Bežni potnik. Sama sebi sem mimoidoča. Edina tolažba mi je ta, da se tega zavedam. In se iz dneva v dan učim živeti. Tudi tako. Lahko je tudi drugače. Tudi ... V tem trenutku pa sva le še receptor in jaz. Pa še mene ni. V Srbiji je ena zelo pozitivna stvar, ki me je prešinila danes. Tukaj človek pozabi na Zakaj?





*t

5 komentarjev:

Tjaša pravi ...

tudi meni je zanimivo da šele potem ko oddideš od doma ugotoviš koliko ti pomeni in kako lepo se je potem vrnit domov...jah, žal smo tko naravnani, da stvari, ki jih so ti vsakdanje pogrešeš šele takrat ko jih ni več..zato je treba občasno zadevo pogledat z distance, da ugotoviš bistvo...
mimogrede - ravno včeraj je Uko vprašal če nam ukotours zrihta kako potovanje spomladi da malo odklopimo?!

t.adejab. pravi ...

Jaaaaaaaa, živel Uko Tours! A gremo v Dublin? Ali pa Edinbourgh? A si gti tut kej mislila? Ideja? Plan? :) In ja, ne morem ti povedat, kako uživam doma ... Ali pa Madrid. ... Lizbona ... Mmmmmmm. Superca.

t.adejab. pravi ...

.. al pa NY. ... ja ... NY! ... Moskva si ne upam rečt. :) Kamoli Tokio. :) lpt

Tjaša pravi ...

no, po pravici povedano me trenutno ne vleče nikamor, sam da si nafilam baterije bo pa treba kam odklopit...trenutno me sicer NY navdaja s strahom - se mi zdi čist preveč daleč, iskreno - trenutno bi mi najbolj sedla Kranjska g. (dost blizu, pa vseeno stran, možnosti za sprehode, tek, kolesarjenje - tega mi trenutno manjka) sam v kako velemesto it in pogledat oz. doživet njihov ritem tudi ne bi bilo švoh...
pod črto - sem bolj za evropo...

t.adejab. pravi ...

Bertoki so zakon. Mejmo srečanje pr men. jaaaaaaa, kaj pravš?

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.