On pa gleda svojo ljubo, srce vodi ga v pogubo.
Tako bi lahko opisali spomenik našemu Francetu. V četrtek sem šla mimo njega, na poti do parkirišča pa me je prevzel prizor. Ravno sem do hotela pospremila beograjsko Aleksandro, ko sem stopicljala vse bliže in bliže Mesečini. Me-sečina, me-sečina, jej-jej, sunce sija, sunce sija, jej-jej... Sa nebesa, sakrio bih ja ... Niko ne zna, niko ne zna... Niko ne zna šta to sija ... Trubači so na Prešercu zabavali turiste. V četrtek zvečer naša narodna muzika na Prešercu najbrž ne bi "vžgala". Ali pač? Ne ... Čeprav, ko Lojze Slak zategne ... Ma če bi aranžmaje priredil na bolj razbijaške in na koncu frajtonarco zalučal v Ljubljanico... Ja no, to pa bi bil performans. A ker njega ni bilo, so tu bili srbski trubači. Seveda sem sem odpočila še na enem pivu. Se čudila prizoru in v njem uživala. Kot vsi turisti in tudi omizje pred mano, z znanim slovenskim slavčkom, ki je njega dni prepeval o rudečem cvetu in tistemu lulčku, pa kasneje o prijateljih ... Plačam astronomsko drago pivo, izmaknem z mize meni (ker nekaj delamo zdaj za nek ljubljanski lokal), pospravim stol, padem v posteljo. Tempo, ki ga trenutno tolčem, je nehuman.
Ni komentarjev:
Objavite komentar