Zebe li?

Zdaj so oblečene. In ko piješ kavo, gledoč njih, ti pride toplo h srcu. Čeravno si poln mržnje, dvomov, negovotosti in izgubljen. Palme, zavite v popendekl ali nekaj podobnega - te naredijo toplega. Naredijo te, da bi objel mimoidočega. Naredijo te, da bi se ti tujec zjokal na ramenu. Naredijo te, da bi se ti tvojemu najljubljenešemu razjokal na popku. A kaj, ko najljubljenejši tega ne prenese. Ljudje težko prenašamo solze drugih. V svojih na nek način uživamo. V tujiha pa ... se počutimo krive. Kakšna zabloda! V tujih bi morali uživati! Kakšna lepota je to, človek! Biseri se usipajo z vek! Neskončna iskrenost! Brezstrašen pogum! A ti (in jaz) bežiš(-va)!
Potem pa ... se spet zaveš: vsak je sam, ko ostane sam ... zdaj jaz, zdaj ti ... roke časa napletejo ... pajčevinasto nebo ... duša je ptič brez kril ... ko življenje se dotakne dna ... proti soncu seže ta, ki zna. Ostati sam, ko je sam! Seveda pa vse tiči v krošnjah upanja.

Ja, sama, kako pa drugače? Štipendije nisem nikoli imela. :) Ima pa naš jezik to gramatično dvojino, ki je nima nihče nikjer drugje. Pyzda, zakaj še nismo te dvojine vzeli kot naš nacionalni simbol! Pyzda, no ... Kako naj prepričam to državo v ta koncept, majke mu, v katerega neizpodbitno verjamem?! Samo jaz in ti - sva poleg mene nekaj posebnega. Že od nekdaj mi pogovor, druženje, izkušnjanje na dva para oči - pomeni nekaj zelooooo posebnega. Saj vemo - kar si povemo na štiri oči, ni nujno, da izrazimo kako drugače. Na štiri oči je več, kot le na moj par oči v ogledalu. Štiri oči so prava nudistična plaža. Dvoje oči je varen brlog, skrivališče, atomski bunker, resnica edina ... A dva para oči, štiri očesa, torej --- to je pogum. To je oder. To je smisel. Jaz in ti. Ti in jaz. Midva samo. Midve, le midve. Drug drugemu nekaj posebnega. Nekaj, za kar ne potrebuješ gledališča. Nekaj, kamor nihče drug ne seže. Nekaj, kar je tako posebno, da se ti razjoče vsakič, ko le na to pomisliš.

Let me die infront your eyes. Are you brave enough?

Ne vem za vas. Ampak jaz nimam problema nekomu umreti v naročju. Lahko zdaj, če ima kdo posebno argumentirano željo po tem. No, vsaj do konca Jamajke počakajmo ... Imam pa problem s tem, kdo bi umrl v mojih rokah. In s tem, komu bi jaz umrla na rokah. No, nikomur. In nihče meni. Čeravno se te stvari prav zdajle dogajajo ... Po dolgem času sem danes v roke prijela časnik. Rdeča barva eksplozije mi je vzela gušt po kavi. Madona, kaaaaaaaaj????!!!! Hej, it is X-mas time. ... No, toliko o tem, koliko božič in njegov mir dejansko ima pomena. Sej ne rečem - ima. Mnogo! Veliko! Še hvala, da te praznike imamo. Drugače bi tudi družine pozabljali. A simbolika zgublja svojo misijo. Vse bolj me vse bolj iritira. Fck y. Fck vrythng.

Jaz imam svoj planet. In na njemu smo mi vsi. Ja, tudi ti. A kaj počnemo? Hm ... Kar komur paše. Jaz trenutno delam ptičje hišice in igram na tarabuko. Mater, ritem! Trrrrrrm, ... ta-ta-ta .. dum ... trrrrm ... dum-dum-dum. Leva roka, desna roka ... Ajme, vse nekaj po svoje! :) Na mojem planetu je eno pravilo, ki je zelo pomembno. In to je - da si prebivalci prisluhnemo. In se slišimo. Čutimo. Zato ni zamer. Nak. In tudi zgrešene percepcije se oprostijo. Pomembno je, da eden drugemu izpolnjujemo želje. Ja, tako je. Moj planet je planet "Izpolnjevalec želja". Točno vem, da imate zdaj o tem dvome. Normalno. Samo - tako je.

A še kakšno zdaj pičim? Morda samo to, da je svetloba najhitreje potujoča izmerjena stvar na našem ubogem planetu. In jaz sem njen odsev. Tako kot ti. Vse drugo pa ... Jebi ga. Samo jaz sem. In samo ti.