Tale jih ima 7 (*******)
Najboljši ponudnik bivanja v pričujočem the top of the top hotelu na svetu, je tule, imenuje se Imperial Travel, hotel pa Burj Al Arab. Ko boste v Dubaju, če ne drugega, pojdite v sedemzvezdičasti hotel, edini tega kova na svetu, vsaj na večerjo ali najmanj na prigrizek. Arabci se s svojo omniprezenco ne hecajo. Sledijo, ustvarjajo in ponujajo jo na vsakem koraku. Pri večerji vas čaka samopostrežni bife, s 50-imi različnimi sladicami, stkanimi, oblikovanimi in ponujenimi - kot da je vsaka edina na tem svetu. Ja, o tej perverziji govorim. Seveda - ja, tudi v terorizmu so Arabci korak pred vsemi. Kot smo bili v Jugoslaviji v komunizmu, korak pred vsemi. Preprosta logika je to, ne si beliti glave s terorizmom, še manj z Arabci. Ste si belili glave s komunisti in Jugoslovani? Zato brez skrbi. Vsi smo to Neuvrščeni. Konec sveta nam ne sledi na tak način. O človekovih pravicah pa nima smisla izgubljati besed. Umetno so ustvarjene. Nihče jih nima. Prav nihče. Edina človekova pravica je ta, da misli, kar čuti. In čuti, kar misli. Vse ostalo je ena čudna, nerazložljiva tvorba. Vsakdan nas preveč jebe v glavo, da bi se jo ji bili si lahko jo razložili. Ko razmišljam o človekovih pravicah, mi je takole tole najbljižji sebstveni odgovor. Da sploh lahko živim, v tej formi, takole, tukaj in sedaj. Pa ne mi zdaj z državami v razvoju, Kitajsko in Tibetom, Palestino, vso Afriko. Privilegiji, odgovornostjo, skrbjo in dolžnostmi. Dokler eni nimajo niti dostopa do čiste pitne vode in drugi ne možnosti oddati svoj e-glas na volitvah, se nimamo kaj pogovarjati. Gugalnica ima predolgo ročico, da bi bili enaki. Niti ravnovesje ni naravno, da bi o njem lahko sanjali in čebljali. Vse kar je jasno je to, da smo vsi eno. In pika. V tem je vsa drama. Zanjo tvegam sežig na grmadi. Z lahkoto pri vsej zavesti, ki jo zmorem.
Konec sveta je edino možen, če bomo vsi v istem trenutku pozabili in s tem sprožili uničujočo resonanco - na ljubezen. Vsi, kar nas je živečih in ravnokar v tem trenutku duš odhajajočih. Da ne omenim vseh živih bitij, ki so kdajkoli tu bila. Le tako se lahko zgodi naš konec. Do takrat pa - brez skrbi.
Se pa še ne ve, da se je z letošnjo predsezono na slovenski Obali odprl hotel z devetimi (9) zvezdicami (*********). Ne mi s Kampinskim, ki nima za sol. Preveč poznam njihovo tržno komuniciranje ... Govorim o Arjol 9 hotelu. Hotel Arjol 9. Bertoki, Koper - mikrolokacija za Google Earth, linka vam ne strežem. Slab internet, ki jemlje eno zvezdico, da jih ni deset (**********).
To je hotel, kamor prideš, ko se za to odločiš. In si nanj pripravljen. Sezono otvori dva tedna pred prvomajskimi, na polno jo zaštarta, ko za outdoor spanje ne potrebujemo dekc. Ne spalk. Takrat je od topline, s katero se razdaja, že pri vrelišču, da bi si najrajši (tudi ti, človek) slekel kožo.
Hotel Arjol 9 je namenjen odkritosrčnežem. In le takšni prihajo vanj. Brez mask, brez druge kože. Ostali pač ne preživijo. Ej, narava je takšna.
Ko ti ljudje nekaj govorijo (in obratno), pričakujejo, da jim boš rekel ja (in obratno). Pa ni tako. Razen v Hotelu Arjol 9. Tam je vedno JA, ko rečeš, da prideš. Le termin je treba uskladiti. Zna biti gneča. Rezervacije se pobirajo non-stop.
Koncept hotela: daily dreaming, everyday living.
V njem se spodbuja domišljija, časti ustvarjalnost in spoštuje pogum. Razume se vse. Odtod JA. Direktnost te sezuje do zadnje kapilare in plača se nič. Plača se edinole s sabo. Zastaviš sebe in pustiš, da se izgubiš.
Vstopnica je iskrenost. Dotik je stik s sabo.
Zatočišče za izgubljene, ambasada za poštene. Poštene do sebe. Poštene do svojih želja, njih bolečine in srca.
Brez besed, z njimi najvišjih gorovij, s tabo ali brez. Sem jaz, si ti, smo vsi, vse je eno.
Med modreci in cicibani, zdaj si to, hip nato si drugo. Nedonošenček najrajši ves čas.
Življenje pač je. Parada golih duš. Kljub vsem maskenbalom.
Želim si, da bi Hotel Arjol 9 imel najmanj 7 milijard enoposteljnih sob. Vse self-service.
Ni komentarjev:
Objavite komentar