12483-ti dan mojega življenja

Benjamin Kreže, spremljevalna razstava Speculum Artium 09, Trbovlje

Pokukala sem v novi brskalnik WolframAlpha. V njem menda tiči ogromno znanja. Ponuja nov način iskanja informacij. Ne razumem ga še povsem. Kot sugerira novim uporabnikom, vanj vtipkaš poljuben datum in on ti razodene svoje znanje o datumu. Odtipkam svoj rojstni dan. Me spomni, da je bila sobota. In mi navrže tudi informacijo, da je od tega dne minilo natanko 12483 dni ali 34,18 let. Do števila dni se mi ne vzbudi nič. Začnem razmišljati. Malo, veliko? Ne vem. 12483. Malo, pravzaprav. Smešno pa mi je podajanje let na dve decimalki. Koliko si pa ti stara? 34,18 (štiriintridesetcelaosemnajst). Zabavno.

Pisala sem o vlogi beljakovin v prehrani, plačevala položnice, pisala o porokah in mladoporočencih na Mavriciusu, kolesarila, pojedla kosilo še od včeraj, malce klepetala, zvečer pride obisk. Visela v viseči vreči. Nekam postrani visim. A če ležim z glavo proti vzhodu, se preveznem na desni bok in nato glavo obrnem narobe, včeraj zvečer zagledam mali voz. Sprašujem se, če bo tukaj tudi nocoj. Aha, eksperimentiram tudi s kotičkom za pitje kave na soncu. Na dva okrogla betonska štrclja, ki s kosi zidarskih plohov pokrita prav že ves čas kričita k inštalaciji - postavim pletena ratanska okroglonatlehseda. Iz Ikee, jasno. Saj veste, katera, ne bom jih kazala. :) Luškan kotiček je nastal. Opazujem, kako se sonce potika preko njega. Spijem kavo zjutraj in kavo popoldan, po kosilu. Sonce je močno. Nisem še pripravljena nanj. Razen na kolesu. Garya moram peljati na servis, ker sva že krepko čez 200km. Natančneje, 235km je že za nama skupnega življenja. Časovno gledano je to 16,79km na dan. Ni slabo, a? Najdaljša 75km, najkrajša 12km. Od pet ur do 35 minut. Za lažje prilagajanje time managementu.

Eh, ja ... Life suks and than you die.