Kako sovražim NE-je. Aghrrrrrr.
Zato, ker se vse da, samo če se hoče.
No, zato sovražim NE-je. Ker oni nočejo.
In tako moji NE-ji nočejo, da grem spat.
Preletela sem zapiske, ki sem jih delala na Jamajki. Ja, brez pisanja mi živeti ni. Tudi v ekstremnih pogojih.
V njih sem našla tole pesem. In roko na srce, zaenkrat se zdi edina kakovostna formulacija besed. Vse ostalo je en navaden dnevniški zapis. Z nekaj ilustracijami, z nekaj dobesednimi navedki in nekaj telefonskimi in mejl naslovi. Nobene duševne fascinacije ne stremi iz njih. Majko milo, počasi bom dojela kakšen šok je bila zame tale Jamajka. Otok sonca in ožganih lic. Pesem, torej:
POL ŠESTIH (POPOLDAN)
Gledam te, močan si.
Stiskam oči.
Sem brez besed.
Kot da nimam pljuč.
Tudi on je tu.
Mrši mi lase.
In dviguje morje.
Tebi jemlje moč.
Spreminjaš se.
Odhajaš, vem.
Vedno je tako.
Le da se tega redko zavedam.
Si sonce, ki ga nosi veter.
Ob pisanju teh besed je nastala ta fotografija:
Na koncu nam ostanejo le spomini ... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar