Vstala sem ob 8h. Potrdila letalsko karto. Vse štima. Prejšnji večer je bilo nekaj govora, da naj bi Papa zjutraj šel iskati nekega Avstrijca, ki se bo preselil v mojo sobo. Papa mi je zagotavljal, da ni noben problem, da mi ob 11h krenemo in da časa je več kot dovolj. Papa me pelje dve tretjini poti, za preostanek pa se strpam v minibus. Za vsak slučaj ga o uri odhoda pobaram tudi zjutraj. Medtem ko nam kuha poridge (njami koruzni zdrob z zelenimi bananami, kokosovo vodo in arašidi) mu mimogrede navržem 11. uro in naš odhod v Ocho Rios ... Ja, ja, ja ... Vse štima. Bless. Enkrat do 12h se moramo skidati. Čeprav naj bi v Mo-Bay prišel v treh urah, v treh in pol pa z lahkoto, jih jaz splaniram 5. Za vsak slučaj.
S Sonjo greva do Rosi. Še zadnja kava, klepet in objem. Res, kakšne babe smo se znašle na kupu. Rosi me vpraša, če imamo v Ljubljani demostracije za 8. marec. Kakšne demonstracije, kako to misliš, nimamo, kje pa. Kako da ne, kako pa potem proslavimo najpomembnejši praznik v letu? Tako, da čakamo na rože, ki nam jih prinese moški. ... Rosi je družbena aktivistka, zaprisežena feminističnim gibanjem. Ideja o demonstracijah za 8. marec mi je nadvse všeč. Konec februarja se ona vrne na Dunaj in jo o tem bolj natančno pobaram. Itak pa bom 8. marca na Dunaju, ker grem na koncert Prodigy. Me vabi Dominik, nečak. Čakanje pri Rosi. Pape in Kissya od nikoder. A bo že. No problem. Par minut pred dvanajsto se zalesketa kovinsko zelena Toyotta Corolla, l. '81. Volan ima na levi, a tudi vozimo po levi. No problem. Gremo. Papa zrači svoje dreadlockse. Ti plapolajo ob oknu na moji strani. Smešno in nadvse kul. Ace Ventura je skozi okno pomolil glavo, Papa samo dreade.
Buff Bay. Kissy izstopi, gre domov. Nakup v supermarketu. Še par stavkov. Objem. Čau. Akcija! Malica! Muzika! STOP, POLICIJA!
"Ya, Rasta, step outta car."
"Good day," reče Papa, stopajoč iz avta in samodejno dvigajoč roke k višku.
"Something illegal you have? Drugs, guns, marihuana," je policaj službeno radoveden.
Če Rasta vozi avto, je sumljiv. Ker Rasta največkrat nima za avto. Pri tem mislim na prave Rastiče, ne na tiste šminkerske mulce, ki imajo dreade in se jim niti malo ne sanja, za kaj gre. Dreadi so le modni dodatek in imajo z rastafarianstvom skupnega le trdno vero v svetost zeli - marihuane, seveda. Več jo skadiš, bolj si rasta ... Ajejej, kam gre ta svet. No, Papa z rokami v zraku, policaj ga pretipava. Ko se ob boku avta na moji strani prikaže policajka.
"Miss, step outta car and take all your belongings with you." Aha, pretraga. Ja, marihuana je na Jamajki ilegalna, čeprav se to v praksi dobro skriva. Pobrskava po mojem osebnem nahrbtniku, tovorni nahrbtnik je v gepeku. Sonja v vmesnem času klepeta s tretjim policajem. Poznata se. From before. Menita se za nek party. Policajka odpre vsako malo torbičko, ki jih imam za različne namembnosti razpršene po vsem nahrbtničku. V eni je maskara in lip gloss, da se obarvam, ko prispem v Minken. Naprej: tamponi v drugi, pici-mini digitalna budilka v tretji, delež denarja v četrti, prva pomoč v peti, telefon z razstavljeno baterijo v šesti, iPod in kljukice za obešanje perila v sedmi, ... Ja, vse polno nekaj malih torbičk. Kar nenavadna urejenost, potešena sla po sortiranju. Nič. Dolgočasna sem. Pospravi in zapre nahrbtniček. Pregled se dogaja na gepeku Corolle, kjer je že v nizkem startu policaj (ki je nehal prešlatavati Papo), da gepek odpre. Presenečenje. Tovorni rukzak in še mali tovorni rukzak. Moje, Sonjino. Po zakonu se imetja, ki pripada ženski, moški policaj niti dotakniti ne sme. Zato se reži policajki. Kaj boš šla pregledovati tole? ... ??? ... A seveda ne. Bum, gepek zaprt, policaj meni: "Where you from miss, are you leaving today, next time you come to Jamaica I would like to spend some time with you, here is my number." Aaaaaaaaaaa, usred policijske pretrage, jebote. Pičimo dalje. Velja, policaj. Naslednjič, ko bom na Jamajki, te pokličem. Se mi prav zdi.
Papa ve, da ko sede za volan in gre na cesto - avtomatično sproži problem. V trenutku je sumljiva oseba. Še kako bolj sumljiv pa postane, ko si Rasta v avto naloži še dve belki. Ta kombinatorika ponuja samo dve možnosti v glavah ljudi, zlasti v policijskih glavah:
a) imajo ganjo, so šli ponjo ali gredo ponjo
b) neka pizdarija je v ozadju
In tako nas čez 8 minut zopet ustavijo. STOP, POLICIJA! Tokrat v ekipi ni policajke, tako s Sonjo ždiva v zaprtem avtu, Papo zopet prešlatujejo. Imajo tudi dva v civilu. Starejši od njiju pride in malček podrma volan. Itak da vse škljokota. Čakamo v avtu, Papa izgine iz vidnega polja. Čakamo. Papa pride, jemlje nekaj iz mini gepeka pri sovozniku.
"All irie?" vprašam.
"Ya, man."
Čez 15 minut se Papa s kleščami loti sprednje tablice. Aha, vzeli so mu registrske. Na bus bo treba. Ne bo. Papa pravi, da gremo do Ochija. Po planu. Brez skrbi. No problem.
"This is a very good car. It is old, but is very, very good. I have no problem with it. This car is a good car. Now they have problems, not me." Pa čeprav bo za pridobitev tablic plačal 2500 J$, z mano pa jih je na vožnji zaslužil 3000 J$. Praktično jih je porabil, še preden so se navadili na drug žep.
"Ya, man," rečem z malce zamude. Ker razmišljam o njegovem načinu življenja.
Pridemo v Ocho Rios, po domače Ochie. Cesta, betonska ograja, nekaj palm, kakšen balkon, kakšen varnostnik, dostop do plaže. Konec.
Gremo na pivo. Častim. Častim Papi še za spliff. Ni šans, da bi nosil ganjo s sabo. Kamor koli pride, jo dobi v 5 minutah. Zato je pač ne bo nikoli nosil s sabo. O, ne. Pa kolikor že ona naj bi sveta zel bila. Objem, rastafarijanski pozdrav, s Sonjo še par slovenskih besed in že sem v kombiju, stlačena pod ljudmi. Zadnji kilometri. Razmišljam ... O vsem skupaj. O tem, kako se mi je koža odebelila. In o tem, da mi gredo moški na jetra. Ter o tem, da moram šoferja obvestiti, naj me pelje na letališče. Ves minibus posluša radijski kviz. Letališče. Raztovorimo me. Plačam. Šofer s pogledom pade v mojo denarnico in me vpraša, če v moji deželi lahko plačujem z jamajškimi dolarji. Ne, človek. Jamajčani imajo pogosto nam nenavadna vprašanja. In nenavadna prepričanja. Pred nekaj leti je večina ljudi verjela, da angleška kraljica ne kaka. Da še nikoli v življenju ni šla na blato. "Queen of England no shit, mon. Ya, man. Queen of England no shit." Ali pa: "In Kentucky chicken have no head, mon." Ja, Rosi mi je rekla. Eno teh naših skupnih juter je do nje prišel George (40 let), z resnim vprašanjem. Nekdo mu je rekel, da kokoši v Kentucky-ju nimajo glav. In je prišel do Rosi, naj mu pove, če je to res. V mestecu je pač hitroprehranjevalni KFC (Kentucky Fried Chicken), ki velja za statusni simbol. Kdor je v KFC-ju je car. Ob nedeljah se gre tja, kupi kakšen pomfri in pečene repetavke ter se gre v park v marini, da vsi vidijo vrečko KFC. Od tod popularnost kentuckyskih kokoši. Ja, ki baje nimajo glav.
Tako. Na letališču sem. Kupim tekoče suvenirčke. Nabor rumčkov, par cigar. Srečna. Vse do Dusseldorfa. "Was is das?" "Einkauf aus deauty free shop." "Deauty Free Shop?" "Ja, aus Montego Bay, Jamaica." "Aber das is nicht European Union." Ma ne, a res? V tem trenutku se neham matrati z nemščino. "Ich nicht spreche Deutch. Do you speak English?" Pokličejo nekoga, ki zna angleško. Moja vrečka iz free shopa z računom ne ustreza regulativi EU. Imeti bi morala plastično zadrgo oz. biti zalepljena ... "Fucking EU," rečem. Nadaljujem z valom: "Fucking EU, fucking EU regulations, this is fucking stupid!" Pogledam varnostnika: "It's ok. I am ok. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa," je bil krik, ki sem ga spustila na evropskih tleh. Jebem ti Evropo, res. Vrečko besno spustim na mizo. Brcnem v zrak, pogledam v strop, ne morem verjeti. Jebena Evropa in njene plastične zadrge. Ghrrrrrr. Globoki vdihi pomagajo, da zaslišim notranji smeh. Moja reakcija je bila prav jamajška. Ja, pizditi se je treba, povedati kar gre, kričati in preklinjati. Boriti se za svoje pravice in svoj prav. In pika. Nihče drug nima pojma. Samo ti veš kako in kaj. Samo tvoje je edino prav. "Mi tel ya, this no good. No good. Ya, mon. This is no rite. This mi buy, this mi have. This for mi people, for mi friends, mon. Mi money pay, no EU money pay. Mi, mon. Mi." A ker smo ugotovili, da Jamajka ni članica EU, smo rum in cigare donirali evropski regulativi in korake naravnali na kurz proti vratom za polet v Minken. O bengalskem tigru, ki je strahovito rjovel v meni, ne bomo zgubljali besed. Še dobro, da je bil v kletki.
Minken. Iz podzemne stopim na površje Marienplatza. Ogromno ljudi, sobota popoldan. Prosto se sprehajam. O, da. Sprehajam se. Ne izstopam. Kupim kapo in rokavice. O, ja. Dajte mi pivo in čik. Hodim. Ja, visoke stavbe, močne, betonske, nikjer dreves, hupanja. O, ja. Svoboda v drugačni podobi. Po nekaj urah brezkrbnega tavanja sklenem, da se ustavim na ploščadi pred cerkvijo in uživam v čakanju na vlak. Ne mine pet minut, ko mi pristopi mlad, srednje pečen moški. Trudim se z nemščino. Argentinec. 2 meseca na Dunaju, uči se nemško. Da sem zelo simpatična in da me vabi na pijačo in da saj še imam čas do vlaka in da tudi on je sam in da zakaj pa ne bi šla na pijačo in ali pijem pivo ali vino in ... Moški so res obsedeni s kategoriziranjem žensk. Uokvirjanje. Simpatična, prijazna, seksi, zabavna, za zabavo, za poročiti, za seks, za ... NE! GIVE ME A BREAK! Nedolžna prijaznost vabila na pijačo zbudi bengalskega tigra. Tigrico. Do vrha glave (in čez) imam moških. In njihove uboge prozorne moškosti. Zahvalim se mu za prijaznost in predčasno odidem na glavno železniško postajo. V zgodovino se bo zapisal trenutek, ko se bo v meni ponovno rodila romantika. Do tačas pa:
"Don't mess with me, mon. I am to fucking truth to be fucking nice!"
Ljubljana, 6 in 6 minut, nedelja, stopim z vlaka. Kot da se ni zgodilo nič. In res se ni. Le bila sem. Jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar