Popizditis je pač vmesna faza

Začelo se je z rahlo depresijo začetek tedna, nadaljevalo z današnjim popizditisom, stopnjevalo v apatijo - vse do ravnokaršnje menstruacije. Aha, to pa mnogo tega objasni. Zakaj da je tako, da mi gredo moški povsem na živce, eden še prav posebej - ker so glupi. Ženske mi grejo tudi na živce, ker jih glupi moški sekirajo in zaradi tega tudi te postajajo glupe. Sama se štejem med oba spola glupih, ker sem res - glupa. Pri vsem tem ne vem, če imajo čustva lahko determinanto "glupo".  Ali lahko neumno čutiš? Mah, kokerkol ...

Ne da se mi smejati, ker sem prizadeta in užaljena in mi umetno dodajanje veselja sčasoma skazi realno sliko sebe. Vse je pač brez veze in tudi neka opominjanja na to, kako je lep sonček zunaj in kako se je lepo otoplilo in kako je življenje lepo - mi je šlo danes na živce. In to zaradi menstruacije in zaradi enega prejetega povsem brezpotrebnega mejla ... Ali pa če bi si ga pošiljatelj stlačil v rit. Direkt to. Z ekranom vred.

Stanje počutja me spravlja v norost. Rada bi živela v iluziji. Nočem tega glupega, klavrnega realnega sveta, v katerem ljujde nismo kar smo. Razmišljam, da bi začela pripravljati klet. Mogoče mi kdaj prav pride ...

Ob 12h sem bila na telovadbi. Prijazna vaditeljica Nataša je sedela za sprejemnim pultom in me veselo pozdravila: Živjo, Tadeja, kako kaj? S pogledom predse, s težkim korakom mimo nje sem eksplodirala: Vse je v pizdi. 

Kasneje med vadbo je prišla do mene in mi rekla, da sem ji prej usta zavezala. Da je ostala res brez besed. Tudi sebe sem presenetila z reakcijo, ji pravim. Ko sem se namrdnjena preoblačila v garderobi sem razmišjala, da bi lahko rekla vsaj ljubek vulgarizem: Vse je v riti. ... Ampak kaj, ko to ne bi bilo več to ... Vse je v pizdi. -  mi je dobro delo. Reagirala sem iz sebe, prav tako kot sem v tistemu trenutku čutila. Brez vljudnih Dobro, hvala. Brez pričakovanih Ej, hvala, super. Brez odigranih Fajn, hvala, pa ti? Ampak direktno, iskreno, resnično, čutno: Vse je v pizdi. 

To je bila faza popizdisa, pred apatijo in menstruacijo. V bistvu je bila fajn, ker so bili potem vsi ekstra prijazni in previdni in sočutni in hoteli so poskrbeti zame in malček so se me bali. In jaz sem sprejela to možnost igranja vloge in sem bila mali naprdnjen otrok, ki nikogar ne pusti blizu k sebi. Ob odhodu me Nataša vpraša: Tadeja, a je kaj bolje? Nasmehnem se: Eh, kurc ... Se vidimo jutri.

Vse, kar rabim, je en objem, a kaj, ko ni pomembno, kaj bi jaz ... En preklet objem. En preklet poljub. En preklet pogled. Prekleto. Sovražim pogojevanja in odvisnosti. Sovražim! Naj že gredo ven iz mene. Glupi demoni ljubezni, sežgite se že enkrat.

Na potovanje moram. Razmišljam, da grem poleti po jadranju v Peru.

Znorela bom od same sebe. Znorela. Vse je v pizdi.

:) lpt

Štiri dive

Kaj imamo skupnega Helena Blagne, Saška Lendero, Manca Špik in jaz? Vse rade pojemo, to zgotovo. Vse smo dolgolase, stasne blondinke in ljudstvo nas ima rado. Lahko bi vladale naši podtriglavski deželi, če bi se nam le zahotelo.

Dež

Helenca ... Moja Helenca ... Iskala sem video Naj nihče me ne zbudi, pa ga ni na YouTubu. Ker Naj nihče me ne zbudi je komad vseh časov. Tekst je fenomenalen: Tebe nosila sem v duši in te skrivala pred vsemi. Vedela sem, da nikjer ni več poti, ki združile bi naju oba. In ubijala sem sanje, ker verjela nisem vanje. Vse na svetu bi dala, da s teboj bi zaspala, brez strahu, da spet bom sama. Nocoj objemi me in stisni k sebi me močno. Prosim, poljubi me. Srce mi bije le za to, da dal bi mi to, kar resnično bi bilo za naju dva. ... Naj nihče me ne zbudi, če te ne bo ob meni ...
Ja, Helenca je moja diva No.1. Večno. Enkrat ji je v navalu nerazumnosti prišla blizu Natalija s komadom, kjer bi tekla na Triglav in spekla štrudelj za večerjo, ampak ... Bil je le preblisk, oprosti, Helena. Ti si moja!!! Tole z Demolišni pa ... Smo lahko le brez besed. Projekt fenomenalnih razsežnosti. Dež.

Ne grem na kolena

Ta komad mi je prav všeč- motivacijski, samozaupni in retoričen: KDO SI? ...

Hišica iz kart

Manca Špik je še pripravnica za divo. Ta spot je njen prav prvi, prvi, prvi spot. In kaj me veže nanj? Bila sem v igri, da njen prvi videospot celo režiram. Hja, je hvala bogu vesolje poskrbelo, da so našli drugo žrtev. A brez heca - njen fant aka njen menežer mi je dostavil tale singlček na CDju in nekaj dni sem si ga vrtela v avtu. Zamislila sem si spot, ki se dogaja v sencah na beli ponjavi in telo artistke vseskozi pada na tla in se podira kot hišica iz kart ... Precej drugače, kot pa je dejanski produkt. Ja, v moji zamisli ni bilo ferarijev in mišičnjakov in backplesalk in ... :)


Moj videospot s singlom Ti si princ iz mojih sanj - je v predprodukciji. :)


In kaj imamo skupnega v resničnem svetu? Helena, Saša, Manca in jaz - obiskujemo isto telovadbo. In se srečujemo napol nage v garderobi. :)

Ste slišali gromek zvok ob padcu?

Odkotalila se mi je tista skala, ki mi je 1 leto plezala po hrbtenici proti malim možganom. Toliko časa sem delala nek projekt. Ki je kompenzacija za letalsko karto, s katero sem odpotovala proti Kambodži in nazaj. Daleč, daleč, daleč je bil ta projekt. In danes je oddan, Upam, da ga ne bom preveč pogrešala.

Včasih sem pač takšna, da moram imeti neko stvar, ki me malce gloda. Če tega ni, se ne počutim kompletno. Ko je stanje takšno, ponavadi potrebujem svoje kontemplacije, po katerih se ali spravim v akcijo ali opazujem statiko. 

Danes zjutraj sem zvedla, da so me zbrisali iz evidence Zavoda za zaposlovanje, saj decembra nisem dvignila neke priporočene pošte (seveda ne, če sem bila pa na potovanju). Spomnim se nekega poziva na delovno mesto preko javnih del v eno od osnovnih šol v Zagorje. In to je vsa sposobnost našega Zavoda, ki so jo uspeli izkazati tokom moje zadnje, triinpolletne epizode. Našli so eno, perspektivno delovno mesto. No in ker ga očitno nisem sprejela, ali kakorkoli, no, so me izbrisali. Tako človek pristane med izbrisanimi. Eto. Z lahkoto.

Zdaj pa bom to noč posanjala, ali naj d.o.o. registriram takoj ali naj počakam do 28. junija, ko se lahko zopet prijavim na Zavod (ker sem dobila pač 6-mesečno diskvalifikacijo) in potem kandidiram za sredstva pri temu samozaposlovanju, itd. ... Denar je lep, zato bi nemara počakala na ta trenutek. Kar pomeni še 2 meseca rošadiranja z avtorskimi pogodbami in tujimi (ne-mojimi)  firmami in ... Jp, sami problemi. Sami problemi, fantje.

Drugače pa ... Kaj? Mah, nič. Prav fajn je. Rada sem v svoji koži, kar je zelo pozitivno, ker v drugi pač ne morem biti. In bi bila nerodna situacija. Nasploh - si nikoli nisem želela biti nekdo drug. Prehud paket zamenjave. Nikoli ne veš, kaj je zadaj, notri, tam ... prikrito, tiho, ... Noup. Povem vam, da je Tadeja Bučar biti zelo fajn. :)

Aja - mislim, da sem najdla ključ do pohištva za terasico na morju. Bo ena zofa, en fotelj in dva "zanatlehsedet" ratana. Po tleh pa tepih. In na stenah rjuhe. Za mizo še nisem prepriačana in za luč je še vprašanje. 

In - odsvetujem vnašanje prekomerne količine stročnic.

Plus - manjka mi telovadba.

Nenazadnje - ...  

Na plaži sva sedela in klepetala

Zdaj grem prebutat morskega psa, ok?

Ok. A na večerjo prideš?

Ne vem še. Mogoče.

...

Košček temne čokolade

V ustih se topi in drsi med nebom in jezikom. Prav čas sem si vzela zanj. Za ta košček. Razmišljujoč o okusu kot takem. Ki mu vse premalo posvečam pozornosti. Ugriz, žvečenje, pogolt. Ven. Naslednji. Razvijanje okusa povečuje užitke. Razvijanje vseh čutov povečuje užitke, seveda. Ampak okusa še nisem takole načrtno razvijala. Vsaj spomnim se ne. Kar zaspala bi zdaj s tem koščkom v ustih. Zmešan s slino bi se stekel na blazino. In zjutraj bi preoblačila posteljo. Ne bom zaspala s koščkom v ustih ...

Spomnim se okusa chiantija v Sieni, ko sem po letu in pol spet srknila vino. Nasploh alkohol. Po brutalno bolečem vnetju trebušne slinavke je nastopil embargo na vnos alkohola. S strahom sem prijela kozarec. Želela sem si, da se želodčna votlina ne vznemiri. Najprej mi je prišel v nos. Kako intenziven vonj je bil to... Potem v ustih. Preveč straha je bilo prisotnega, da bi se okus povsem razvil. Bilo je kot bi vnovič shodila. Naslednji dan sem ga spila liter. Okus niti ni bil pomemben. Spet sem živela. Hm, mislila sem, da spet živim...

Spomnim se okusa piščanca v rumenem curryu v Battambangu. Dvignil mi je želodec do grla. Močan okus domačega piščanca je bil v popolnem neskladju z mano. Ustavilo se mi je pri tretjem grižljaju, naročila sem bageto z maslom. Takrat sem prvič opazila, da se mi meso organsko zoperstavlja. Ne vem, kaj bo iz tega, ampak že sama misel na meso v ustih, na tisti občutek vlaknaste strukture na jeziku, me moti. Naj pride poletje in dobrote z žara, pa da vidim, če me bo potegnilo ...

Spomnim se mamičinih sarm, polnjenih s cvetačo in morda bučkami in sirom. O, moj bog. Še angelčki bi jih jedli, če bi imeli zobke. Jaz jih hvala imam. To je vse, kar lahko rečem ...

Spomnim se okusa zadnjega poljuba.

Zaspala bom z okusom temne čokolade. Ne grem si še enkrat umivati zob. O, ne, ne, ne.