Utrujena od branja knjig ...

Bom nocoj po dopustu legla v svojo bertoško posteljo. Mislila na nikogar. In na nič. Smejala se bom lepoti življenja. Si rekla, da se je to zgodilo zato, ker je s tem vse skupaj le še pridobilo. Prebrala sem: dokončala Pisma Lilly, Lynchevo o meditaciji, ustvarjalnosti in zavedanju. Ta mi je super kombincija. O prvi se mi občutki še zlagajo. Potem Meditacije od Hayeve. Louis. Potem Zavedanje od DeMella. Učenje pri Don Juanu. Klasika. C.C. Ki me dela zmedeno. Čudna je. Pa ne vem ali zato, ker mi je tako neverjetno, da ne verjamem, ali ne dojamem, ali je bizarno, kruto, noro, ... Ne vem. Ostala mi je Dyerjeva Verjemite in videli boste, avtorja Dragulj je v tebi, ki je čudovita knjiga. Zaradi krasnega sporočila.

Rahla sapica mi vsake toliko časa popihlja po nogah. Tekočino proti komarjem imam v vtičnici. Diham ...

Še jutrišnji dan in spet bom lahko bolje dihala. Zadnjih 10 dni imam večkrat (tudi na dan) občutek, da sploh ne vdihnem zares. Da je dihanje tako plitvo. Enkrat mi je v teh dneh uspelo sproscanje. (in zdajle ugotovim, da spet pisem brez sumnikov, ker sem prejle pisala mejle in mi prsti grejo po tipkah crk brez stresic). Lepa izkusnja. Naslednja stopnja je, da uvedem meditacijo, ki jo pogrešam od joge. In preuciti CD, ki mi ga je dala Darja (sister) Joga Nidra. Je neka vodena meditacija s Svamiđijem.

Tko. Grem spat. Jutri bo vdih še lažji.

Zakaj?

*t

Kako bi človek razumel sebe?

Iščem metodo, ki bi kar najbolje razložila, kako jaz delujem. Po drugi strani pa - kaj mi bo to? Vsak dan je pač doživetje zase in težko jih je vzorčiti.

A kar nekako bi rada pospravila in popredalčkala tiste dni, ko se počutim kot totalna zguba, ko sem zmedena, da sploh ne vem nič, ko mi je žal za vse moje grehe, ko sem žrtev same sebe, ko se počutim tako osiromašeno vsega lepega, ko preprosto - ždim v svoji neizmerni nesreči. A en dotik bi rešil vse. Da se ga dotaknem jaz in da se dotik dotakne mene.

Potem se znajdem v tisti resničnosti, kjer sem samotni jezdec čez puščavo. Puščava je modra. Kjer sprejemam to, da sem norec jaz in ne vsi ostali. In da tistega, kar iščem, ne bom nikoli našla zunaj sebe. Ker je "jaz" tisto, kar iščem.

Nenazadnje - postala sem skodrana, da me ljudje in med njimi prijatelji, ki me poznajo desetletja, sprašujejo, če imam trajno. :) Trajna ondulacija, ja ... Nazadnje leta 1990, v prvem letniku gimnazije. Hihi.

Slepota

Slepota


Vid je človekov najobčutljivejši čut. Največ informacij sprejmemo, pridobimo, povzamemo skozenj. V kombinaciji z ostalimi čuti pa je sploh ubijalski. Vse zmore. Vse!

Kaj pa slepi, se sprašujem? Mar so res prikrajpani za te mnogotere lepote in bolečine, ki se jih drugače kot z očmi ne da doživeti?

So jeziki, na tem svetu, ki modro in zeleno barvo imenujejo z isto besedo. Mar so sposobni videti rezliko med tema barvama? So. Jasno razločijo modro in zeleno, le imenujejo ju isto.

Jebene besede…

In njih uporaba …

Nepravilna uporaba besed je res jeba.

Slepota pa … Ne vem. Imela sem priložnost delati s slepo in slabovidno mladino. Prebrala sem nekaj literature. Prisluhnila muziki, ki jo ustvarjajo slepi. Se predala njihovim rokam na masaži. Odprtih ust gledala tekmo z zvenečo žogo …

Najhujša je slepota srca. Slepemu srcu ne pomagajo oči, ki vidijo … Nak. Ni variante. Oči brez srca so le nepotreben mehanizem za proizvajanje predsodkov. Za zaviranje lepote življenja, za nepredajanje tej vsemogočni ljubezni. Oči brez srca, to mislim – srca, ki se izmuzne strahu in se mu smeje v brk, srca, ki je odprto za neznano, srca, kot mu je dano … Oči brez srca le trpijo, ko od daleč gledajo tisto, kar čutijo v srcu.

Ali je res vse v očeh? Pa če te vidijo ali ne …

Prvi terasni zapis

Končno sem raztegnila zofo na terasi. Bertoki so zaživeli v vsem sijaju. In tudi Instant Internet dela. Zaenkrat se dobro drži. Te terase sem se zelo veselila. Kot vemo, imam lažjo travmo iz otroštva - pomanjkanje balkona. Zato je vsakršen balkon zdaj pomemben. In z leti do balkonov postajam zahtevnejša. Tako sem zdaj prišla do terasce. Ki ima pokrit strop, takšen - zabetoniran, tako da je nanjo noč postaviti zofo. In tepih. Mizico, 2 ratanska tabureja, 3 svečke, pa smo. Kompjuter v naročju, stegnjene noge. Hrup s ceste sprejemam z vsem srcem in se ga učim ignorirati. To so moja mala nebesa. Prav zares. Mineva prvih 20 minut odkar imam teraso. Aja, na terasi je tudi viseča vreča. Da človek lahko menja pozicijo z zofe v vrečo in obratno. Fant, to je življenje. Z veliko žlico. Razmišljam, če se že da spati zunaj. Zaključim, da ja. Spala bom zunaj. Najbolj živ spomin na zunanje spanje imam v Vietnamu, Halong Bay, na strehi ladjice. Čarobno. Malček strašlijvo, čeprav tišino med visokimi hribi rešuje disco-ladjica. Glasba je pridušena, zabava me neonski napis DISCO. Sredi tiste teme, na gladini morja, obkroženi s še nekaj ladjicami na varni razdalji, v objemu hribov. Takšnih pokončnih, slokih, ozelenelih. Zaspim kot top. Prebudijo me zgodnji somornarji, s katerimi smo pluli tiste 3 dni. Kašnih 23 nas je bilo. Morda bom letos spala zunaj na jadrnici. Letos imamo precej večjo, z dvemi krmili in zna biti dovolj prostora za raztegovanje udov vso noč. Nocoj pa na terasci. Pobira me ... Lahko noč, Rocky Balboa. :)

Jutro pod Krvavcem

Če človek sprejme odgovornost ponedeljkovega prevoza dveh prijateljev na Brnik - ob 5.30 (ponedeljek!!!) - je deležen prečudovitega razgleda na sončni vzhod. Ta me je premamil s spomini na jutra, ki jih imam tako rada pa jih vse premalokrat doživim. Pa naj bo v mestu, na deželi, v gorah, na morju, v kempu ali kjer koli že pač...

Ponedeljek je. A pravzaprav nimam občutka zanj. Vseeno mi je zanj. Karkoli že pač ... Prevzema me dopustniško vzdušje in ta teden bomo vzeli kot generalko za prihodnjetedenski oddih v čast naše domovine.

Zato en mini preddopustniški razmislek:

Bila so obdobja, ko sem ljudi okrog sebe spraševala, kaj si mislijo o meni. Če mi ni uspelo z raznimi inkognito vprašanji, sem usekala direktno: EJ, kaj si ti misliš o meni, kako bi me opisal, kaj je tisto, kar ti je všeč, česa ne maraš, zakaj se družiš z mano? ... itd ... Seveda teh vprašanj nisem zastavljala vsem in vsepovprek, ker s takšno intimo sočloveku resnično položiš v roke vse kompetence kar jih imaš. Povej mi, kdo sem in povem ti, kdo si ti. Bilo je jako zanimivo obdobje. Ker niti iz dvoje ust ali dveh duš ni prišla ista definicija, opis, opredelitev, okarakterizacija ... Mislim, da je bil še najbolj skupni imenovalec (povprečno gledano): zabavna. ... Da sem jaz zabavna ... OK, sem si takrat govorila in se naprej preizpraševala. Zabavna?! In to je to? ... Počasi se je začelo izkazovati, da gre ljudem // prijateljem na živce moja pamet. Da se vedno znova borijo z mano za svoj prav, jaz pa se za svojega nisem borila. Zgolj izrazila sem ga in sprožili so se plazovi dokazovanja in egotripaške histerije - ali prepričevanja o nasprotnem ali prodajanja mojih stavkov meni nazaj kot da niso moji in jih prvič poslušam. Zakomplicirano.

Potem sem ugotovila, da sem s svojo pametjo obremenjena jaz in ne moja okolica. Iz tega sem prešla v stanje zavedanja svoje ničevosti in tega, da vem nič. Tako kot vsi ostali ...

Včeraj pa sem na vprašanje, kakšna pravzaprav sem, dobila odgovor: Tolerantna, fleksibilna, pametna (včasih preveč), + dobra glumica, + še nekaj fetišističnega o nožnih prstih ... No, tako me do včeraj ni še nihče nikoli opisal. Počutim se skrajno golo in najboljmožno intimno ter se z opisom povsem identificiram ... Tolerantna, prilagodljiva, pametna. Ful lepo. Vse tri karakterne lastnosti so mi ekstremno lepe. Večina ljudi toleranco opredeljuje kot potrpežljivost, njo pa z negativnim prizvokom v smislu čakanja ali prepuščanja in ne dovoljšnje bojevitosti ter postavljanja zase. Prav tako prilagodljivost, opažam, je v slovenski družbi videna kot pomanjkanje samozavesti, nesamorealizacija, pomanjkanje identitete, itd. ... O pameti pa sem že prej rekla par besed. Ljudem gre pamet pač na živce. Pameten človek ti daje občutek majhnosti in niča, ta resnica gre pa vsem v nos, ker nas je iz dneva v dan strah smrti ter gub na obrazu in mlahave kože in umetnih kolkov. Big deal ...

Maša in Mare ste že v zraku za London via New York. ... Mmmmmmmmmmmmm ... Odlično! Ampak jaz res moram proč od te drobcene, ljubke Ljubljane ... Ki ni ne tič, ne miš. Vikend v Bertokih in obalna urbanizacija v Kopru me navdušujeta. Uredim si še internet in življenje bo spet imelo neke smiselne tirnice. ... :)

Roisin Murphy, Križanke, v četrtek ta teden

... yeah ... Forever More.

Ne gledat' nazaj

Tamle pod oblaki ob vznožju hribov leži moj rojstni kraj. Imam točko, ki mi jo je nekega dne razkril prijatelj. Z nje se človek lahko zazre v trboveljsko dolino. Na dlani jo imaš. Hiše kot bi se skotalile s hribov in se jim nagnetle ob vznožju. Okrog njih so hribi v vrstah, ki objemajo hiše k tlom. Če si dovolj visoko, se pogled na hribovje ne konča. Pod hišami in v hribovju so luknje, rovi, jaški, ... Rudnik. Jama. Nad vhodom v jamo piše SREČNO!

Vzpodbujanje ali zabijanje?

Sočloveka je potrebno vzpodbujati, ne pa zabijati v poden. A vse več ljudi počne prav slednje. V pogovoru te zabija proti tlom, ne da bi opazil, kako s tem zabijanjem zabija sebe. Postaja vedno bolj zabit. Naj jim bo zemlja rahla, saj jim nad njo ni ravno prijetno. 

Recimo, ko nekomu skozi pogovor razkrivaš svoje dvome o nečem. Ko o njih govoriš posredno, morda se niti ne zavedaš, da jih izražaš. Kasneje v retrospekciji ugotoviš, da si pravzaprav vseskozi govoril o svojih dvomih in negotovosti. Z druge strani pa dobival brutalno zabijanje v še večji dvom.

Današnja zeitgeist simptomatika smisla življenja je po družbenih in intimnih kriterijih (pričakovanjih?) sledeča:

človek mora biti vase prepričan

človek o sebi ne sme dvomiti

človek mora biti strumen in močan

človek si mora zaupati

človek mora verjeti le vase

človek mora izpolniti sebe

človek mora trdno stati za sabo

...

Bullshit. 

Jaz sem šibka, ranljiva in negotova. Globoko v sebi nisem prepričana v nič. Tako kot vsi ostali. Iz tostranstva nas lahko odpihne že en najbolj preprost (da ne rečem usran) mikroorganizem.

Free life, risky future

Vsake toliko na ulici, bencinski pumpi ali v lokalu pograbim City Magazin, urbani trendovski brezplačnik. Kot vemo, je ta - marsikajdrugegakotmagazin - pravzaprav katalog tiskanih oglasov. V vseh oblikah - imidž, obvestilca, mini oglasi, recenzije, advertoriali, ... še kuharski oglasi so pobrendirani in najbolj običajni intervjuji ter portreti urbanih smrtnikov. Z njihovi ljubimi lokalčki, blagovnimi znamkami, itd. ... Pograbim ga, da vidim, kdo si je privoščil celostranski oglas, katere gostilnice se promovirajo in tako naprej ... V zadnji številki pa mi je v spominu obvisel stavek, ki sta ga izrekla brata padalca. Tista brata, ki ju zdaj ne znam imenovati, ampak njuno življenje je povezano z jadralnim padalstvom in sta odlična adrenalinska športnika svetovnega kova. No in v tekstu, ki ju je predstavljal, so poudarili njun citat: free life, risky future.

Tako živita ... Fajn. Doprinesla sta kamenček v mozaiku mojih poslovnih manevrov, ki me čakajo v bližnji prihodnosti. Ne da bi vedela, sta me opomnila na vrednoto svobode. Mi jo pripeljala pred oči, ko se je ta skrila nekam v strahove negotovosti. Živeti svobodno, sprejeti negotovo prihodnost. Nenazadnje - - - katera prihodnost pa je gotova? ...

Virtualni svet je crknil

... ker je doma crknil modem, ker se router temu smeji in ker mi na Mobitelu ne dajo mobilnega neta, ker nisem nikjer zaposlena, je življenje na spletu za trenutek ugasnilo ... ta trenutek še vedno traja ... se trenutno šlepam ... a ne za dolgo ... madoniš, pa te odvisnosti ...

Alergija na šal

Kot naslov tega zapisa je bil taisti stavek ta, ki ga je moja prijateljica prodajala svojim sorodnikom, bilo je na neki cerkveni ceremoniji, pred več kot destimi leti, kamor je prišla s cvetočo brado od poljubljana. Poljubavec je imel stržišče ravno dovolj staro in ravno premalo puhasto, da jo je ogrebel  - malodane do krvi. Po vsej površini brade do vrata. Pizdarija. 

Nocoj pa bi bila jaz rada ogrebena. Od tiste brade s presredkom. Ko Kirk Douglas. Belmondo. Kot le ti. 

A sem že povedala, da smo včeraj na dražbi od Unicefa-za punčke iz cunj-zbrali kar 59 900 evrijev? Za cepljenje afriških otrok. Za varnost pred šestim najbolj pogostim otroškim boleznim. Pa zračunajte. Eno cepivo stane 20 evrijev.

Ne znam, ne vem

... artikulirati tega, kar se mi ozavešča, kaj šele tistega, o čemer se mi še niti sanja ne. Tale dež je primeren za skrivanje pod koutrom. Za poslušanje teh dežnih kapelj. Za uživanje v tej počasnosti. Dež imam rada, ker gre takrat vse bolj počasi. 

Naj pada ... Naj pada ... :)

Psihokibernetika

Pred par leti sem brala knjigo Psihokibernetika. Zanimivost in veliko spoznanje mi je prinesla. Prepričala me je v moč misli in v njihovo usmerjanje ter materializiranje. Avtor knjige je lepotni kirurg, ki nam med drugim postreže z nekaj krepkimi zgodbami. Npr. o tem, kako lepotni operiranci sebe po operaciji  še vedno vidijo takšnega kot pred njo. Človek ima o sebi predstavo, ki je globoko zakoreninjena in oklepa se je kot pijanec plota ali Kristus križa. Če je moj nos kriv in grd, potem bo takšen! Pa tudi če je operiran, raven, manjši, nič več kljukast in simpatično ljubek. Nak! Grd je in kriv! Poškodovanci v prometni nesreči s poškodbami obraza so v svoji percepciji iznakaženi še mnoga leta po operaciji. Torej: odvisno, kaj verjameš, v kar si prepričan - to pač vidiš in veš. Hujša kot je travma, težja je sprememba.

Zanimiv je bil primer košarkaškega eksperimenta. Bile so 3 ekipe in trenirali so prosti met. Za začetek so vsi naredili test uspešnosti. Zmerili so število zadetkov v posamezni skupini. Potem so skupine razdelili takole: ena je trenirala proste mete vsak dan, druga ni trenirala in tretja je proste mete trenirala le v mislih - vsak dan. Čez 3 tedne so se zopet dobili. Rezultat? Skupina, ki ni trenirala, ni napredovala prav nič, njihov rezultat (število zadetkov) se ni izboljšal prav nič. Skupina, ki je trenirala vsak dan, je rezultat izboljšala za 24% in skupina, ki je vsak dan trenirala v mislih (kjer so si vizualizirali zadetke), je rezultat izboljšala za 23%. 

No in od prebranja te knjige vem, da so vizualizacije pomemben element oblikovanja in spreminjanja miselnih vzorcev.

Zakaj to pripovedujem?

Ker sem v zadnjem času nekaj shujšala in v teh dimenzijah nisem bila že 5 let. Slovim namreč po tem, da signifikantno hujšam in se redim kar naprej. Je že res. Ampak tega, kar se dogaja vsa ta leta v moji glavi - se pač ne vidi. Kljub vedno novim porazom, vdajam, popuščanju itd. - sem misli pripravlljala na stanje, ko bo moje telo obdržalo neko normalno formo. Njegov problem je zdaj ta, da zmedeno telo niti ne ve, kaj je zanj - normalno. Ker nikoli ni v neki formi zdržal več kot par mesecev. Tako se zdaj učiva samobitnosti. Telo si mora zapomniti svojo dimenzijo. No, zašla sem v smisel psihokibernetike. Torej: človek, ki je znatno shujšal, se mora navaditi na svojo novo podobo. In tako se mi dogaja, da na sebi začutim vse tisto salo, ki je že odšlo. In to ne prvič. To se mi je vedno dogajalo. Zlasti ob menstruaciji. Vse salo, vse tiste kilograme maščevja sem čutila na sebi. In pika! Bili so tam. Pa tudi če jih ni bilo. Zame so bili. ... In seveda tako prišli tudi nazaj ... Saj sem jih priklicala. Preprosto tako. Najprej psihično, psiha je zasužnjila fizis in evo ti ga na - 20 kil je bilo nazaj kot bi mignil. Vizualizacija v obratni smeri - si debel in se vizualiziraš suhega - e, to je pa veliko težje. 

Vsi živimo fantomsko življenje. Tako kot ljudje čutijo svoje amputirane ude, tako se - prav takisto - vsak od nas oklepa nekih  starih stvari. Starih miselnih vzorcev, ki smo jih preživeli, prerasli - mimo so. Ampak ne - mi se jih oklepamo, kot da jih še vedno živimo tukaj in zdaj. 

A če čutim vse izginjeno salo na sebi -  ga bom! Pa če se ves svet postavi na glavo. Odločitev o vsebini mojega miselnega sveta - je le moja. Na kakšni psihoterapiji bi mi zdajle v usta položili pozitivno afirmacijo aka mantro: Sem lepa, zabavna, ljubeča in ljubljena, poletje je moj letni čas in jutro je moj del dneva. :) Stvari so preproste. Ampak preprostosti se je treba naučiti. Lep dan je pred nami.

Brez naslova

Bila sem na bovškem. Soča je bila lepo polna, a rafting je bil kljub vsemu bolj družinski izlet. Hotela sem na hydrospeed, pa se je reka preveč bohotila, da bi nas s plavutkami spustili vanjo. Po raftingu piknik, na pikniku ležanje v viseči vreči, potem noč in muzika. Ponoči pa je kolega presenetil s svojim ognjespretništvom. Najlepši del bovškega doživetja. Aja, no, pa tudi to, da sem vozila kombi mi je bilo zelo všeč. Sploh z zabavnimi sopotniki je bilo fajn. Kombi imam rada. Zdaj ga povsem obvladam tudi rikverc. Ko bom bolj družinska, bom imela avtodom. To je bolj damsko. :)

Posledica lenobnega prejšnjega tedna  je nedeljski delovni večer. Eh, šta se tu može, deadlini mi skačejo v rit. Razmišljam in tipkam z ekstremno hitrostjo pri odprti sireni čez rdečo luč, dvojno polno črto in omejitvi 50 na uro. Drago bo tole, drago ... :)