Zasavska industrijska dediščina

Danes ob 18h je otvoritev fotografske razstave Zasavska industrijska dediščina, 2.del. Pred dvema letoma je bil prvi del. Sledi še tretji in potem zlata kolekcija. Razstavo prireja Fotoklub Hrastnik. K razstavi sem napisala spremno besedilo. Tole:



Ljubim to mogočno praznino


“Kam pa ti?”

“Na šiht.”

“Srečno!”

“Hvala!”


Ne morem mimo žalosti, ki me je prevzela ob gledanju teh fotografij. Kot vsak pravi Zasavc sem se zato napila, še preden mi je uspelo napisati prvo črko. Hitropotezno pitje za pisalno mizo je pripomoglo k intenzivnemu doživljanju spominov. Na teh spominih zdaj rastejo supermarketi in tudi cirkus tu najde svoj prostor. Pustim žalosti, da opravi svoje. Jo spodbujam, da prerase v bes. Hudiča. Kam gremo? Odvrtijo se mi utrinki preteklosti.


Očetove šihtne cunje se namakajo v banji.
Vonj po šmiru se mi zaleze v nos.
Po kosilu mu z iglo iz prsta izbezam špeno.
Te roke za sabo imajo tri šihte v kosu.
Več tednov, mesecev, let. 30 in več.
Gospodarstvo cveti, ljudje garajo.

Danes garamo, cvetovi so drugačni.
Nakupovalni vozički so naše ikebane.
Vanje vtikamo prigarane ljubezni.
Drejčnik Andrej odpira denarnico in šteje drobiž.
Hočem nazaj v svoje otroštvo!
Takoj!


Včasih se smukam okrog zasavskih industrijskih spomenikov. V svoji samoti so tako živi in mogočni. Sram me je pred njimi. Sram svoje površinskosti in instantnega življenja. Zlovešči občutki, ki zamajejo še tako krepostnega človeka. Zaradi njih, živih spomenikov, sem zapustila domače loge. Zaradi njih slednje vseskozi pogrešam. Živi mrtveci, zaboga!

Druga serija fotografij iz cikla Zasavska industrijska dediščina - če hočemo - lahko prikazuje prizorišče gledališke predstave. Stroji so scenski elementi in žaklji so rekviziti, ki čakajo, da jih igralci potegnejo v dogajanje. Predstava govori o spominjanju in pozabljanju. Po predstavi je zakuska na Kumu. Žur do jutra. Ko nas zbudi sonce in stopimo ven na travo. Ves svet nam leži pod nogami. Vidijo se Karavnake in vse tja do Zagreba seže pogled. Desetine nians zelene barve obsije zlato sonce. Zapojemo si eno. Kar tako, za dobro jutro. Če bi lahko videli krila angelov, bi človek mislil, da smo v nebesih.


In če bi lahko ponovno izbirala, bi se spet rodila v Zasavju. Nepreklicno. Ker ljubim to mogočno praznino. V meni je.




Pozdrav s spoštovanjem,
Tadeja Bučar


Vabljeni!