Komunikacija v slovenskem marketingu je na psu

Sem mislila, da so ti časi mimo. Da so šakali izumrli. A ne dolgo nazaj mi prijateljica pripoveduje o žolčnem kričanju , ki ga je doživela po telefonu. Ona naročnica, druga producentka. In sem mislila, da je to izjema. Pač, se zgodi. Čeravno se bi ne smelo. A je bil res čudaški projekt in zelo neugodna situacija, tako da ... No, nič ne opravičuje ne-kulture dialoga. Še sploh, če je ta poslovnega značaja. Nekaj dni za tem mi druga prijateljica opisuje gladiatorski napad marketingarice. Ona naročnica, ta druga - če od bliže pogledamo organizacijsko strukturo projekta - pa pravzaprav podizvajalka. Čeprav verjamem v partnerske odnose, je dejstvo, da je vedno nekdo nosilec projekta, posla. In ta vodi. Je voditelj-ica. Vsi ostali smo v projektu zato, da mislimo s svojo glavo in se ona-on lažje odloča. Zagotovo (!!!) ona-on ni ta, ki nanj kričimo in ga na vsak način skušamo zamajati. Kar se je dogajalo v slednjem primeru. V bistu je v tem primeru matematika sledeča: podizvajalec partnerja v projektu se spravi šikanirati naročnika oz. idejnega vodjo projekta, glavnega upravljalca projekta. Pa to moraš biti res neizmerljiv idiot, da se greš kaj takega. 

Ta dva primera sta mi že prižigala rdečo lučko. Kajti zelo sem občutljiva na komunikacijski ton. Neprimerne besede in nerodnost izražanja, nepozanavanje terminologije in neumne ideje z lahkoto prenesem. Ne prenesem pa mrhovinarske komunikacije. Ne prenesem borbe za superiornost in z njo povezanih nesramnosti. Ne prenesem dokazovanja moči in pameti. Ne prenesem škodljivcev.

Danes pa se je zgodil tretji primer in na podlagi tega že lahko trdim, da gre za vzorec. Vzorec komunikacijske kulture v slovenskem marketingu. Simptomatika ni nič kaj obetavna. Danes sem jo doživela v živo v vsem blišču, ki je enak bedi. Vrhunsko podjetje. Po izdelkih, storitvah in korporativnih vrednotah. A vrednote so očitno le na papirju. Ta zdrži vse. Težko opišem energijo, ki je vladala prostoru. Uniči! Uniči! Uniči! - je vršalo v njem. A mi smo tam, ker so njim priporočili nas in nas njim. Da se povežemo za družbeno-angažiran, humanitaren projekt. Bog jim odpusti grehe. 

Je mar ljudi res tako strah za svoje riti? In res tako mizerno verjamejo vase? Da pozabljajo, kako smo vsi le ljudje. Trenutno najrazvitejša živa bitja. Ki so na dobri poti pozabe osnovne človeške vrednote - spoštovanja.