Zgodba iz viseče vreče

ulična svetilka glumi luno

Včasih se potuhnem. Nardim se, da me ni. Vse lepo in prav, če se le ne bi zavedala, da sem takrat potuhnjena. Nekaj podobnega se mi pripetava te dni. V meni kipi gorečnost avanturizma, a dlje od viseče vreče ne pridem. Huda avantura. Ker v viseči vreči nikoli ne veš, kdaj se ti bo v lase zameštral netopir. In še nekaj je. V viseči vreči je mogoče vse. Vse je dovoljeno in brezmejno. Vse kar se zanjo potrebuje, je "le" spodobnost odklopljenja lastnega okrivljanja za brezciljno bingljanje. In tako se zgodi ... Občutek brezkončne, absolutne svobode. In tako te pogubi ... Ta isti občutek. Zdaj pa stoj, sebi v brk pred ogledalom, in se občuduj zaradi prelepih stvari, ki si jih danes doživel in storil. Pa čeravno je to nič. Razen če ... Nisi nekomu, poleg sebe, polepšal kakšnega trenutka. Ali pa si izmislil še kak, neslišan vic. Recimo ta:

Kaj stori netopir, ko se človeku zameštra v lase?

Piše farmacevtom, ki prodajajo serum za last ras, naj prenehajo s svojo dejavnostjo.

Buahahahahahaha.