Urejanje nemira je duhamorno početje

reality vs. fiction

Nekrologa še nisem pisala. Doslej. Ne, tega ne. Sem se pa poigravala z njim v mislih. Kot dramaturški formi. In danes me je trefnilo. Prijatelj me je poprosil, da zredaktiram pogrebni govor, ki ga ima za preminulim starim atom. Nič kaj poletno delo. Čeprav trenutnemu stanju v družbi pritičejo prav pogrebni govori. Danes se človek z lahkoto oklene občutka, da je potrebno nehati živeti. In s precejšnjo lahkoto se človeka ta občutek polasti. Kakor koli, poglejmo na svetlo plat. Kajenda? V poigravanju harmonije pogrebnih besed, sem tekst zaključila z: In ne pozabi - Se vidimo med zvezdami! Poslednji stavek se mi je porodil pred leti, ko sem pisala scenarij za celovečerni film, z naslovom Satanova želja. Še vedno je nekje v zaprašenem digitalnem predalu, če sploh je kje. Zgodba je tekla o možakarju, ki se v svoji socialni bedi bori za prihranke, s katerimi bi svoji pokojni ženi postavil marmornat spomenik, saj ga bolečina ob pogledu na od črvov pojeden leseni križ z njenim imenom, vedno znova na pokopališču zviju do obisti. Skratka, zgodba o nemoči in konstanemu obsojanju za nesposobnost. Vmes je bila tudi potujoča trgovina in gejevski par v šumečih trenirkah, plesoč ob novoletni jelki. Na tem scenariju je nekaj. Le kje je, hudiča?

Vsekakor je bila redakcija nekrologa prijetnejša kot razmišljanje o 90% vseh otrok na tem svetu, ki živijo v bedi. UNICEF, pa to. Te dni sem za potrebe direktne pošte študirala UNICEF-ovo letno poročilo in pripadajoče statistike. Za bruhat, kakšno sranje je v tem svetu, ki ga gazimo. Ja, ja, ja, poglejmo svetlo plat. Ta pa je? Edino egoistična je lahko svetla. Torej: veselim se nedeljskega dne pri starših na vikendu, ki praznujeta rojstni dan. Veselim e Bristola, ki bo tu čez dobrih 14 dni. Veselim se obiska na terasci in zimskega potovanja v tople kraje. In še kilo banan, prosim. Ja, vem, da zapirajo. Zato jih ne jem. Ker je res!

In naj se v sklepnem dejanju obrnem k naslovu zapisa. Urejanje nemira je duhamorno početje. In urejanje nemira je smrt za ustvarjalnega človeka. Danes je na površje izstopil moj videistični duh. Priklopil je kamero na kompjuter, da vidi, kaj skrivajo posnetki iz Kambodže izpred dveh let in pol. 266 minut materiala. To skrivajo. In imbecilen program za montažo. Kot da že ves ta čas ne vem, da si moram inštalirati program, ki mi bo omogočil editing tega žetolikočasavmenikipečega filma. My Cambodia. It's up to come in next 2 years. Kompleksen projekt. Kompleksen. Dokler pa ta ne pride v kinomatografe v tvoji soseki, pa ... Eh, ah, oh in sploh, se dolgočasi v poplavi holivudske produkcije. A vedi, da v andergraundu že tli. Uf!

In še sporočilo za vesolje:

Vem. Hvala.