Gole duše paradirajo

Tudi nocoj bom spala zunaj. Počasi bom dala oglas, da dajem v najem spalnico. Saj bi spala v viseči vreči, pa imam že tako švoh križ. Tudi tale zofa ni ravno ergo-anatomska, a se da. Rečem tale, ker zdajle ležim na njej. Kar naprej sva skupaj.

Žužki so se že tudi precej udomačili. So zunaj in znotraj. Oleandra zunaj pa pobira hudič. Vse bolj sta rumena in nobenega veselja ni v njunih listih.

O ničemer prav res ne razmišljam. Mislim pa. O, to pa ja. Veselim se joge pod milim nebom, ki se prične konec meseca. To bo fajn. In jutri začnem s telovadbo.

Če si ne zastavljam superherojskih ciljev, je dan prav dolgočasen. Me nič ne skrbi, nič ne preganja in prav zaradi ničesar se ne počutim pogubljeno. Kako smo ljudje neumni. Včerajšnje zmagoslavje ob zavarovalniškem podvigu me je zapustilo že včeraj. Krucifix. Saj ne, da bi si morala zdaj do konca leta sak dan čestitati za ta podvig, ampak vsaj danes bi pa še lahko trajalo, a?

V moj inbox je v temle torku prispelo 65 mejlov, iz outboxa jih je odšlo 14. 65-krat je kompjuter naredil "plojnk". Hm.

Jah... Nič. Začenja se špartansko obdobje. Ker imam že lep čas občutek, da se moram rešiti iz te dekadence. Za en čas.

Pisanje knjige že 2 dni počiva. Ker kapitalizem od mene zahteva postavljanje brezsrčnih prioritet. Naj se že ta sistem zruši in se začne nekaj novega. Ja.