Izberi svoj pogled

Kaj vidiš?

Pogledam na situacijo, a kaj se s situacijo zgodi, ko pogled nanjo spremenim? Vse je odvisno od opazovalca. Zato je moj svet edini svet zame. In tvoj zate. Je pa lepo, ko se vsake toliko srečamo. Lahko smo skupaj tudi za vedno. A kljub vsemu vsak v svojem svetu. In hvala bogu, da je tako in da si hodimo na obiske. Najboljši so mi tisti, ko me nekdo povabi v svojo domišljijo. Mi da dovoljenje, da vstopim vanjo in se po njej sprehajam. Še rajši pa tja smuknem, ne da bi vedel. In si vse prikrojim po svoje. V domišljiji drugega imam svojo domišljijo. V moji domišljiji je včasih kar naporno. To je takrat, ko se v glavi vrtijo tisti filmi, ki se sploh niso zgodili. So le predstava o nečem. Največkrat sprogramirani tako, da vidijo najslabše, najhujše, najčrnejše, polno slabih občutkov ... Zgodi se, recimo, da smo kar vnaprej razočarani zaradi nečesa, kar sploh nima osnove. Da vnaprej določimo, kako bi moralo biti. In potem tako je ... Moč misli, pač. Zato je za boljše počutje in lepše življenje fajn, da mislimo lepe misli. Konstruktivne. Ne mislim sanjavih zablod in izgube stika z realnostjo. Neeeeee ... Čas za sanjarjenje je na dolgih sprehodih, med pomivanjem posode ali tal, med zlaganjem perila tudi. To so priložnosti, v katerih načrtno sanjam. Burim domišljijo. Ko pa je tega konec, tla pomita, sprehod končan in perilo zloženo, potem - rajši živim kot sanjam. Pomembno mi je, da se zavedam trenutkov, v katerih sem. Bolj kot se zavedam sebe, lepše mi je. Pavšalno rečeno - srečnejša sem. Ker takrat se lahko smejim, takrat vem, da je vse super, da je vse popolno, da ... Da je preprosto: fajn. Tukaj. Sedaj. Edino to obstaja. In fajn je. Takrat se z lahkoto odpovem vsem neumnostim, ki se jih tedaj oklepam v zablodi misli. Takrat vem. Vse. No in da bi takšno stanje trajalo in trajalo (cilj = večno = razsvetljenje) je pomembno, da človek spremlja svoje delovanje in organiziranje. Tako se krepi zavest. In le tako, da veš kaj počneš in kako počneš, lahko spremeniš svoj svet na boljše, lepše, mirnejše.

No in ker verjamem, da je človek ekstremno odvisen od tistega, kar da v usta, imam zdaj res željo po spoznavanju našega telesa. Od tega, kar damo v usta je odvisen naš organizem. Naše delovanje. Organizacija. Naši pogledi in predstave o nečem. Ko se človek zbudi ves zmačkan in prenažrt od prejšnje noči, še nikoli ni uzrl v popoln, prečudoviti svet. Lep primer tega, kaj si počnemo ... Seveda pa ne bomo preklopili na svetništvo. Vsaj jaz ne. Lepo prosim, to bi bil samomor. Ravnovesje. Narava ima rada ravnovesje. Samokontrola. Disciplina misli, pač. Možgani nas imajo v šahu, zato jih je tako sladko prelisičiti. Hihihi.

Zanimivost: Čokoladna tablica, zgrajena po razmerju 45% OH, 30% proteini, 25% maščobe ima vonj po Pikovitu. Ali ste vedeli, da je omenjeno razmerje evropska direktiva za zdravo prehrano? Prehranjevanje, ki ga raziskujem pa prisega na 40:30:30 in je severnoameriška domislica, ki se sicer sklicuje na 500 milijonov let stare hormone in njihovo delovanje, ki je že od vedno isto. Človek je res ena bogata zmes vsega možnega, tako da ni čudno, da smo zmedeni. Vsi po vrsti. Vsak po svoje.

Plod disciplinske samokomisije - prehranski dnevnik. Zelo fajn stvar. Zelo. Sem že počela, pa potem pozabila nanj, zdaj pa nekaj dni že spet. Zelo fajn. Dan 22 je bil tole ...

Zanka dneva: Prestavljena ura koraka po svoje, jaz po svoje.