Če je dan nič kaj dramatičen, je težko navdušujoče pisati kar koli o njemu. Dogodek tega dne je raztrganje zadrge na zimskih pajkicah. Ki jih oblečem pod kolesarske kaprije in grem - ja, na kolo. Kar je bilo danes nujno, ker imam nove zimske kolesarske rokavice, take s pokritimi prstki. In vmes, ko je Mazejeva vozila drugi tek, sem vlekla pajke nase, le poteg zadrge še in ... Pejnk. Zadrga se je razklala. Vzela sem kovček z orodjem in se s kleščami ter izvijačem spravila nadnjo. Ne, ne, ne gre. Nisem moja mami, ki vedno vse zadrge čudežno zrihta. Če ne drugače, jo zamenja. Jaz pa ... Grem po nove hlače, kaj pa hočem. Danes moram nujno na kolo. Tresem se že. Sonce je po treh dneh, da se razumemo. V prvi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. V drugi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Že razmišljam ... Ma ne, ne morem tiste pene med nogami na tak način. Nefunkcionalno. Tretja trgovina - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Sledi veliko razočaranje. Ja kaj bom pa zdaj. Stvar je v tem, da z odprto zadrgo na mečah ne morem na kolo, ker preveč zebe. Pa si obujem termo dokolenke, kot da grem v hribe. In res zgledam kot planinka v oprijetih pumparcah, s čelado. Pičim tja od Vanganela proti Marezigam. Prvo malo bolj resno kolesarjenje letos. Zelo fajn. Komaj čakam novo kolo. Moram na resne konzultacije, kaj sploh naj nabavim. Biciklus universalis. Za po cesti in za po hosti. Takšnega rabim. Cestohostarja.
Drugače pa ... Nič me prav posebej ne skrbi in to je prav čudno. Vsake toliko časa se spomnim, kaj vse imam za narediti. In to je vse. Spomnim se. Preganja me pa ne. Saj pravim, luft se mi je naselil v glavo. Poskušala bom to stanje vzdrževati čim dlje. Priporočam!
Petrarcova Laura // Zoran Poznič, akademski kipar
Oh, blessed be the day, the month, the year, the season and the time, the hour, the instant, the gracious countryside, the place where I was struck by those two lovely eyes that bound me;
Ni komentarjev:
Objavite komentar