V prodajalni je več robe kot v skladišču

Kava s sojinim, limonada, kozarec vode

Disciplinirano smo korakale po brainstormingu, uporabljajoč metodo 6 klobukov, tehnika: Ideas Generation. Učinkovito. Navdihujoče. Zadovoljni vsi. Jaz ponosna nase, da sem to zvozila. Vedno bolj uživam. Izvedela sem, da je dolgčas pogoj za ustvarjalnost. Bolj se ne bi mogla strinjati. Dolgčas je res inkubacija, v kateri se stvari postavijo na svoje mesto in potem izbruhnejo ali vzcvetijo ali se razvijajo naprej. Zato je pomemben čas. A tega mora biti ravno prav. Ne preveč, ne premalo. Preveč deprimira, premalo stresira. Preveč škoduje, premalo škoduje. Nasrkajo pa ideje in njih realizacija. Ja, tako je. Bolj kot me boste preganjali, slabše bodo ideje. Manj kot me boste preganjali, slabše bodo ideje. Tako je. A ker sama najbolj vem, kakšno in kolikšno preganjanje je najboljše, se preganjam sama. Si dajem ritem. Tempo. Evo, to je disciplina. Dajanje ritma. Sestavljanje enot, da tečejo ... Dan 14: Disciplina je dajanje ritma, disciplina misli je narekovanje ritma. In tako vsak trenutek, ko se zavedamo sebe. Bog daj vedno. A ne pozabimo: Vsakdo ima svoj ritem, vsakdo si ritem daje sam.

Potem pa ... Se zgodba današnjega dne šele začne. Tisti snežni metež pri Wajdušni dopoldan in moj avto ves lep v letnih gumah, avtocesta, sneg se prijemlje ... Sneg se je prijel. Sneg je prijet in mi vozimo 40 km/h (a ste igrali une karte avtomobilčkov, avionov, motorjev, ladij --- ccm, kmh, PS in te stvari - to je takrat imelo težo!) ... No, to je bilo za današnji dan mala malica. Tisti snežni metež za danes sploh ni omemebe vreden.

Po viharjenju možgan na TiPovej! sem odšla v nakupovalno središče. Da uresničim idejo kosila. Solatni bar. Njami! Po podrti kopički izkoristim priložnost za nakup. Ko ob vstopu v trgovino prvič zapiskam. Piju-piju-piju ... Sem se ustrašila sebe! Kaj imam? Nič nimam. Le kaj piska? Morda termo-flaška, v kateri prenašam vodo (ja, ker že 3 dni izkoriščam izključno vire pitne vode iz pipe, da se izognem kupovanju vode v plastenkah in podpiranju vodnih kartelov). Ok, saj piskam ob vhodu, torej sem neškodljiva, a vem, da bom piskala tudi za ven. Piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Naslednja trgovina ob vhodu mir. Nič. Super, se pravi imajo ta prvi bolj občutljive naprave. Kupim, grem. Ui-ui-ui-ui-ui ... Da me bodo razmagnetili. Prav, dajte. Kako pa? Nakup bodo še enkrat potegnili čez ploščo. Ne bo zaleglo, veste, ker piskam že od prej. Aha. Tretja. Uau-uau-uau-uau ... Jaz sem, jaz piskam. Zakaj pa? Ne vem, piskam že ves dan! Izberem, kupim, povem, da bom piskala. Uau-uau-uau. Hitro ugasnejo. Naslednja trgovina. Aa-Aa-Aa-Aa-Aa-Aa ... V redu je, v redu, vi kar naprej. In pred mano širjave polnih prodajnih polic. Potrebujem sojino mleko, sadje, jogurte ... Vse lepo in prav, res lep nakup, res lepa gigantska trgovina. Prijazna prodajalka, vsa srečna, ker ji v roko naštejem točno, prav točno vseh šuškov, kot jih zahteva račun. Piskala bom. A res? Ja. Aa-Aa-Aa-Aa. Prodajalka vstane iz svoje luknje. Gospa, moram poklicati varnostnika. Kje pa je varnostnik? Moram prijaviti. Zadnjič sem jih slišala, zakaj nisem prijavila stranke, ki je piskala. Pomaham varnostniku. Tukaj sem, vse je ok, jaz piskam, že ves dan piskam... Kar z mano gospa. Prosim? Kar z mano, bova pogledala. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Zdaj piskam jaz. Ma lepo prosim, no. Ne morem verjeti. Kar tule pojdite. Bova vse uredila. Levo... Desno, naravnost. Desno. Levo. Naravnost. Desno. Levo. Med naloženimi policami si v vozičke nalagajoči ljudje ne dajejo preveč opravka z mano. Jaz pa s torbo in vrečko naložena, z varnostnikom za hrbtom ob desni rami, sebi - piskajočemu ekonom loncu - govorim: whatta day. Kakšen dan, kakšna izkušnja, človek. No, da vidimo, kaj bo z mano. Razmišljam, da varnostnik najbrž z mano postopa kot s kriminalcem, kaj pa on ve, česa vse si nisem zatlačila v torbo in nekaj malega kupila za krinko. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, naredim jaz, v sebi. Vuuuuuuu, naredijo dvižna vrata ob ribarnici. Gromozanski vhod razkrije pravi Fračji dol. Vse polno človečkov, ki nekaj zlagajo in prelagajo s palet. Levo, ... Naravnost. Desno. Kar naravnost. Do tačas sem ziritirana že do te stopnje, da ne prenesem več tega pilotiranja. Ti hodi pred mano, človek, ti bom jaz sledila, samo tiho bodi. Odpre vrata v "vstop dovoljen samo pooblaščenim osebam". Notri gospa iz Fračje dola, zgleda da malo višjega čina, ker ima stol in mizo. Zapusti prostor. Varnostnik s stene vzame lopar. Siv, z neko ploščo, najbrž je to plošča razmagnetovalka. Začnem zlagati stvari iz torbe. Svašta, mi odmeva v glavi. Svašta. Pravi žur. Saj ne drugega, ampak tole me res ne briga. Najbrž bo knjiga, reče Fracek Varnostnik. Še kako prav ima. Zjutraj so mi po pošti prispele knjige in dve sem si takoj stlačila v torbo. Poglej, ena je imela prilepljeno varnostno zaponko na notranji strani platnice. Tale je najbrž mišljena za knjižnico, izvem. Pa sva rešila, gospa. Kar, pojdite za mano. Imate pa priložnost videti Sparovo skladišče. Majhno je, rečem. Tja v tri dni to rečem. Vseeno mi je za to skladišče. Ja, pravi Fracek Varnostnik, je več robe na policah kot v skladišču. Pospremi me do zadnjega piskača. S knjigo v roki piska on. V piskanju jo podrgne po razmagnetovalni plošči na blagajni, na katero ne smemo polagati kreditnih kartic. Izroči mi jo. Zahvalim se. Srečno! Tale knjiga je bila: Življenje v zoni zdravja. Zelo zanimivo nadgrajevanje znanja o prehrani, njenih učinkih na telo in duha, njeni funkciji, delovanju. Spisal gospod Britney Spears, opsala, pardon, gospod doktor Barry Sears.

Nakupovalna središča so en sam stres. Precej hujše od avtoceste, ki so jo že začeli pripravljati za poletje. In temu primerno razkopali, seveda.

Dogodek dneva: Upoštevanje intuicije. Božansko.