Ostanki
... konec mojega zimskega spanja. Razlogi za brezvezno prekladanje in čakanje novega dne so mimo. Prav tako mazohiranje ne pride več do izraza. Črni oblaki zgrinjeni nad mano so postali smešni. Nimam energije, da se smilim sama sebi. Niti nimam volje, da za svojo nesrečo krivim druge. Tega že dolgo več ne znam. Nihče ni kriv, da se počutim kot se, razen mene same. Pa še jaz nisem kriva, jasno. Samo sem. In ko se od sebe umaknem, se pogledam ... se prav zaljubim vase. Rada imam svoje življenje. Prav res. Svobodna kot ptiček na veji, s svetom na dlani, z življenjem v srcu. Od kod se potem vzame ta nesrečna nesrečnost?
Eksperiment discipline, dan 6:
Eh, dolgčas. Čeprav ... Me ta disciplina kar lepo melje. Ugotavljam, da je ona stvar zavesti. In ne načrtovanja. Počasi bom morda celo dojela, da je disciplina predpogoj za svobodo. Morda bo to končni rezultat eksperimenta. Pomemben je proces. In tu moram reči, da vsak dan vsaj malo razmišljam o disciplini, zato ugotavljam dalje, da eksperiment še vedno traja. Pa čeprav sem že prvi dan ugotovila, da sem kar lepo disciplinirana ... No, samovšečnost ni nujno takoj za upoštevati. In tako se vračam k discipliniranju. Disciplina je slediti sebi. Slediti si in se poganjati dalje.
Disciplina je ravnotežje.
Zase ne vem, zakaj vedno hodim po zalet. Če sem preblizu cilja, se ustavim in vrnem proti štartu. Rabim zalet, da grem proti cilju. Znova, znova, znova. Kot en posnetek na repeat sem. Disciplina misli me lahko obrani teh muk spoznanja. Cilj je hudič. Kajti - ojej - kaj je moj cilj, ko pa je jasno, kje se vse konča? Vrrrrrrrrrrrrrrrrrr, tornado, torpedo, turbulenca, termiti. Kako, kako, kako? Zakaj, zakaj, zakaj? Kako in zakaj so sploh nastala vprašanja? Rompompom. Dovolj.
Za to, da me kavbojke že zelo tiščijo, lahko iščem razlog v težavnih, vkoreninjenih vedenjskih vzorcih. In je res. In tudi vem zakaj in kako in kdaj pridejo. In ko to povem na glas, zveni grozno. Zato, vsem (najbolj pa sebi) na znanje: Debelost pri meni ni bila nikoli povezana s hedonizmom. Nikoli. Ampak zgolj in samo z bolečino. A tokrat se ji ne dam. Ne! Nimaš šans! Pusti me pri miru, hodi po drugih poteh. In nehaj me provocirati! Ne bo ti uspelo! Ker imam rada ljudi, ker imam rada sebe in ker hočem ljubiti tisto in takšno kot je. A je jasno?! A ti je jasno, presneta kača?!
Uf, tole je pa pasalo ... Še nikoli se nisem takole pizdila na bolečino. Še se bom!
(napizdevanje bolečine): Ma daj, bejbi, za sol nimaš! Preveč dobro te poznam, da točno vem, kaj naklepaš! Ma ne boš me ovila okrog prsta. Ker tokrat te bom prefilmala. Ne, ne bom te ignorirala. Niti pod razno. Ker potem se vrneš in spet težiš. Prav pustila te bom. Pustila te bom na cedilu. In lepo boš ostala sama. In mi nehala težiti, mi nehala povzročati skrbi, mi nehala najedati možgane. In boš postala prijazna, če boš hotela, da se sploh pogovarjam s tabo. Spremenila ti bom namembnost. Boš videla. In tudi tebi bo bolje. Ne bo se ti več reklo bolečina, ampak ustvarjalnost. Tako! Z disciplino misli te bova po nagi riti. Ker ti si en navaden užaljen ego, ki se razbohoti, ko ni po njegovo. In potem kriči in maltretira vse ostale in je zloben in nesramen in dekonstruktiven. Tako boš postala en ostanek! Tako, ja. Lahko si ostanek.
(in ko sem to tipkala, sem vmes bolečini žugala s prstom in nanjo kazala s kazalcem ... hahaha)
Da se razumemo: bolečina nima nič z žalostjo. Vsaj po moje, da ne. Naj še enkrat razmislim: Ne, nima.
Žalostna nisem. Vesela sem.
Kolesarila v 3/4 hlačah. Pomlad je tu!
Priznanje dneva: Ne maram zime. Iz dna duše je ne maram. Še sploh letošnje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar