Smo odsevi, ki jih spremeni že stotinka sekunde, a še vedno ostanejo odsevi.
Če se še tako trudim biti ravnodušna do te vremenske driske, se mi vsakič, ko grem na WC mimo bicikla, parkiranega v veži, hudo postori. Presneto vreme! Že pred enim mesecem sem mislila, da bo kmalu poletje, pa nič ne kaže. Solit se naj gre ta turobnost debilna. V lopaticah jo čutim. Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Prihodnje leto izginem od decembra do maja, porka flik. Pravzparav je tole vreme super, da me opominja na idejo o sezonskem življenjskem slogu. Pol leta tu, pol leta nekje drugje. Recimo Avstralija. Ker tole ni za nikamor. Nehajte se hecati z nami!
Današnje posebne novosti: ukinitev ogljikov hidratov, do nadaljnjega ... ker jih telo lahko črpa iz svojih zalog. Krivim vreme!
No, v resnici krivim svoj selektivni spomin in nerealna pričakovanja. Človek se pač ne pozdravi čez noč. V tej bolni glavi pa je še mnogo nesnage in grdih skušnjav. Zakaj ne obstaja neka storitev, kot recimo: brain exchange. Prideš in ti zamenjajo možgane, testiraš tri tedne, če nisi zadovoljen vrneš, vzameš druge. To bi bilo veliko lažje kot pa truditi se s temi, ki imam inštalirane. Kako mi težijo! Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Le kaj imajo od tega?
Fajn je v Bertokih. Precej več časa imam kot v Ljubljani. Se celo zgodi, da imam višek časa. In prav zato mi gre to vreme še sploh na jetra. Ko mi le ne bi šlo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar