Rojstnodnevna sončnica
Danes sem se zbudila stara 34 let. Tega sem se takoj zavedala, zaradi SMS čestitk, ki so me čakale od opolnoči. Takoj po tistem, ko sem spila kozarec vode, sem se začela globoko spraševati, kaj naj počnem s tem dnevom. Zajtrk, kava, prvi telefonski klepeti. Smučanje. Ekipno? WTF?! Zložim cote s(!) sušilca, hočem brati, a nimam koncentracije. Sonce vabi. Počasi, počasi. Čistim kopalnico. Perem. Zlagam cunje. Sonce se skrije za oblaki. Aha. Ne grem na kolo. Odkar mi je razletelo zadrgo na dolgih zimskih pajkicah, grem lahko na kolo le v 3/4 hlačah. Dovolj dober razlog/izgovor/dejstvo (izberi po občutku), da o kolesarjenju ne razmišljam več. Savno bi. Pa masažo tudi. Ok, končno grem preveriti Žusterno. Prav zares. Ko me prebivalci Arjola iz sosednje hiše, s prvega nadstropja, povabijo na pokosilsko šetnjo v Koper. Jeeeeeeeeeeeeeee, otvorili smo sezono igral! "To so prava igrala, veš, Tadeja." Posedimo še na pijački in z Zvezdicama Zaspankama v avtu naredimo giro ali dva po slovensko-obalnih stranpoteh. Res lepi kraji. Razmišljam, kje se konča narodna zavest in začne nacionalizem. Ne vem, zakaj ravno zdaj o tem.
Na domače dvorišče prispem kot rahli sovražnik No.1. Ker: igrala smo edinole lahko zapustili pod pretvezo, da je mene treba peljati domov. Obe tamali imata ob tem vprašanja, zakaj se ne peljem sama domov in zakaj nisem s svojim avtom ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Da bomo manj smradili in manj izpuhov pošiljali v zrak in je to ekološko. Tišina. Gremo v avto. Le da eno pogrešamo. Manjši protest. Čez 5 minut obe spita. Smrčita. Ker sta rahlo prehlajeni.
Spakiram stvari in grem v savno. Pojem jabolko. Nikoli več. Nikoli več jabolka popoldan. Prav res. Sadje nima kaj početi v trebuhu potem, ko je pol dneva že za tabo. Ja, ja, ja, ja, ja ... Vem. Ampak ... Takšna lepotica je bila ta japka tam v hladilniku. Savne niso bog ve kaj. Moti me svetla luč v turški savni. Zmotil me je tudi moški v infrardeči savni, že v prvi rundi savnanja. Moja intuicija je že takrat vedela, da bo taisti moški prinesel incident. Jebemo vraga, da res! Vse te čudnosti v zraku se zaznajo. In ko sem zaprtih oči uživala v rimski savni, se je na mojem stegnu pojavil dotik. Se ustrašim, zakričim, na mojem stegnu je dlan in vame zre bradati priletni moški! "EEEEEEEEEEjjjjjjjjjjjjjj...," ... On si povezne brisačo čez ramena. "Pardon," pravi. Jaz: " Hallloooooooooooooooo?!!!! Pa haloooooo????!!!!!!". "Pardon, pardon ...," med tem ko ves sklonjen zapušča savno z brisačo zdaj čez glavo. Obnemela sem. Bil mi je sumljiv. Enkrat prej sem pomislila, zaprtih oči, v sopari turške savne - kako bi reagirala, če bi se me v savni nekdo dotaknil. Konkretno tale, ki zdaj sedi naproti. Nekam čudno se obnaša, čutim, čeprav imam zaprte oči. Ne bi bila mirna reakcija. Ne bi bila diplomatska. Zakričala bi. ... ... ... In res sem. Nahrulila iz dna duše. Da pa je človek rekel: "Pardon." ... ... ... Kaj pardon? Kaj? Kakšen pardon? Kaj si se zmotil, imbecil? Kaj te je 220V streslo v roko in nimaš občutka in kotrole kar se dogaja z njo? Ali je prblem v tvojem debilnem mednožnem privesku? Ali pa ... Pa preskočimo rajši ves srd in sovraštvo. Pač. Smo ljudje in to je del nas. Ma jebi se!!! ... In potem jaz mislim, da bi bilo fajn, da spet obiščem psihiatra?! Bolje je, da svoj ustvarjalni potencial in čas usmerim v to, kako takšne psihotike ozdraviti? Kako psiho imbecile, psiho teroriste, psiho psihote, prepoznati in spraviti na zdravljenje? Lobotomija ni švoh stvar. To že od nekdaj pravim. Človek bi moral imeti svobodno pravico do lobotomije. In pravico zanj bi lahko izbrala kraljica, na giljotinsko-grmadni način.
V žusternsko savno zagotovo ne bom šla nikoli več. Itak mi je šla na živce dnevna luč v turški savni, s temle idiotom pa se je končalo vse. Seveda sem razmišljala, da ga "prijavim" na recepciji. Še najbolj sem se spraševala ali sem mar odgovorna to storiti? Mar je prav, da grem zdaj na recepcijo in povem, da me je bradati kurac prijel za stegno? Ali ... Rajši vse sile usmerim v to, da pomirim sebe, se zrelaksiram kot je bilo tole pač zamišljeno, se vsemu nasmehnem in pošljem v vesolje obilno količino brezpogojne ljubezni.
Predvsem sem čez slabe pol ure spokala domov. To, da se mi ne da upreti, vem že dolgo ... :) Ahahahahahahahaha. Edino humor mi lahko pomaga. Neodoljiva.
Želja pa tiči drugje.
Kot nje stvarstvo.
Nenazdanje - kaj, ženska tudi tule, v zadrgnjeni Sloveniji, ne more sama početi kar ji paše? Kakšen kreten je bil ta idiot presneti. Kakšen travmatologoidiot, za popizdit. Naj se scvre v peklu. Ali še rajši: naj mu mednožje zgnije! Še nocoj!!!!
Potem grem do Šavletovih. Lastnikov stanovanja. Kjer me pričaka sončnica, speči palček David, pozna trgatev iz Gradina in prijeten klepet. Na zdravje! Na moje zdravje!
63 voščil na Facebooku. 9 na SMS-ih. 10 po telefonu. 7 v živo. I am a fuckin' rock star! :)
Lepa simbolika danes. Boga mi, da res.
Želja dneva: Par črk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar