Transverzala končana

Nujno ti imam nekaj za povedati. Nujno!

Koper-Ljubjana-Trbovlje-Koper v treh dneh. Transverzala družinsko-prijateljskega prijateljstva. Zelo mi gredo na jetra divjajoči kombiji na cesti. Takoj podpišem, da jim je treba dati blokado pod pokrov. Nemogoči so. Saj vem, da voziti kombi človeka vznemirja. Mene zagotovo. Kombi rada vozim. Počutim se ekstra popotniško. Tudi to, da so kombiji danes prav hudi avtočki, ki zmorejo lepe hitrosti, upoštevam. Od tod dirkaška skušnjava ... Ampak kombi ni namenjen cestnim dirkam, ljubčki! Jasno?! Dve okrog ušes vsem! Tako, stresla sem se.

V nedeljo zvečer sem spet doma. Mario že ve, kako je to. A on, ko konča oddajo, pride domov, dvigne noge na mizo in reče: "Spet doma." in pogleda posnetek oddaje? Jaz ga ne gledam. Ne posnetka, ne Maria. Sem pa imela copate za doma z všitim znakom oddaje Spet doma, a jih nimam več. Imam pa dom. In danes sem spet doma. Dom imam tudi v Trbovljah. Ko grem k staršem, rečem, da grem domov. Ko grem domov, rečem, da grem domov. Vmes naredim dvonočni postanek v Ljubljani in je super. Ta vikend sem se tako poštempljala pri prijateljih in družini. Pogovarjali smo se. Nekaj pojedli in nekaj popili. Se nasmejali in objeli. Lep vikend.

Z disciplino se je na dan 11 in dan 12 dogajalo to, da smo se o njej veliko pogovarjali. Sploh jaz sem o njej vleiko govorila. Ter ugotovila, da se z iskanejm discipline ukvarja večina ljudi. Sem bila presenečena, zmedena, a tudi olajšana, pomirjena. Disciplinirane disciplinarne disciplinske ugotovitve mi prinašajo neverjetna kolektivna in individualna spoznanja. Po tem vikendu bi lahko mirno sklepala, da je občutek težave z disciplino problematika slehrnega posameznika in tako percepirana pomeni kolektivni simptom oz. element. Elementarno se je danes ukvarjati z lastno disciplino. Predvsem z občutkom njenega pomanjkanja in zatorej z občutkom krivde, nedovoljšnjosti, nepopolnosti, neuspešnosti ... Jezus kristus, to ne pelje nikamor! Upam, da nam je jasno. Zato vako jutro ob umivanju zob ena tiha mantra ob pogledu v ogledalo: jaz sem super, z mano je vse v redu, vsi so super, z vsemi je vse v redu. Kako si? V redu. Red = disciplina, torej: Kako si? V discipini.

hahahahahahahha ...

- ej, kako s kej?

- u disciplin, hvala. pa ti?

- tud v disciplin, hvala. kdaj se dobima, da ne boma tkole po telefoni?

- prav maš. v četrtek?

- v disiciplin. se vidma.

- v disciplin. zmenjeno. čau.

- ajde. pa prnes mi tista dva filma, k si prej rekla, v disciplin?

- v disciplin, ne bom pozabla. ajde.

- ajde.

Recimo: Da nam bo tistim, ki se z mislimi količkar koli vrtimo okrog svoje discipline, lažje pri srcu, lahko za začetek naredimo malo spremembico v vsakodnevnem besedenjaku in vsakodnevni rabi besede. Tako se je bomo bolj privadili, postala bo domača, vsakodnevna. Torej - Kako imeti več discipline v življenju? Tako, da čim več uporabljaš besedo disciplina, vendar! Za začetek lahko nadomesti besedo red. V disciplini? Na ta način bomo disciplino kot tako popularizirali in kmalu bo izgubila težo ter pomen in iz popularnosti bo tudi veselo utonila v pozabo. Se razvrednotila in problema ne bo več. Stvari, ki jih počnemo rutinsko, brez spraševanja o njih in brez zavedanja o njihovem prvobitnem, elementarnem pomenu, so nevidne. Kar ni jih. Če se o nečem ne sprašujejš, ne razmišljaš, ne zavedariš - tega ni. Ignoranca pa je redko zdrava. No, mala merica ignorančice, ki nikomur ne škodi, je prav ljubka in igriva in navihana in fajna. Ignoranca, ki pa se je ne zavedamo ali pa še huje, se je celo zavedamo in še naprej ignoriramo - uf, ah, auč, buh, bljah. Zbuditi se je treba! Zbuditi se! In še enkrat: zbuditi se. ... Let's keep on doing it!