Kretnice

Krenila sem spet malo v svet. Še 15 minut pomeditiram in v miru odidem na pot. Miren prehod na misijo mi je že prišel v kri. Znam si vzeti dovolj časa za "nebezljanje". Čestitke! Tik pred odhodom pa se zopet ukvarjam z dilemo - da kompjuter s sabo ali ne kompjuter s sabo. Srce pravi da, glava pravi ne. Kdo bo zanj skrbel? Še najbolj, ko bo v sobi sam, s še tremi tujci ... Ja, spim v hostlu s še tremi neznanci in to ni hec. To zahteva drugačno organizacijo življenja. Pred desetimi leti sem na potovanjih spala v hotelih s 5 zvezdicami, zdaj pa v hostlih, guesthousih. Pred desetimi leti, mi je vsej nedolžni, potovanja po svetu plačevala služba, zdaj si jih sama. Takrat so mi zajtrke nosili v sobo in sredi noči po potrebi napolnili minibar, danes imam zajtrk v torbi, minibara pa itak nimam. Pred desetimi leti sem živela življenje nekoga drugega, zdaj živim svoje. Pred desetimi leti se ne bi spraševala ali naj vzamem kompjuter ali ne, kot rečeno, bili so hoteli s petimi zvezdicami in sefom, zdaj je hostel in razmajana ključavnica na omarici, ki jo mimogrede odneseš z njeno vsebino vred. Pred desetimi leti je bila postelja kraljevska, zdaj je pograd. Pred desetimi leti me je z letališča peljal taksi, zdaj me vozita avtobus in podzemna. Pred desetimi leti so me na ogled mesta peljali z limuzino, zdaj hodim peš ali z biciklom. Pred desetimi leti sem po svetu hodila službeno, zdaj hodim za zabavo.

Hvala kretničarju, ki je spremenil smer mojega vlaka. A če ne bi vstopila na tisti postaji, ne bi bila na tem vlaku.