Kjer koli že sem, je tisto z mano

Tisto v glavi. Mu ne morem ubežati. In ko že mislim, da sem nekaj ukrotila, zopet vidim, da je življenjska stvar. Vsak dan, vsak dan, vsak dan. Pa da ne zajadram v globočine hada ...

... se rajši vrnem v svetlobo tozemeljstva. Skratka - v Berlinu sem pogrešala pisanje za znoret. Ugotavljala, da je ustvarjalnost moje zdravilo.

Disciplina ni bila v fokusu.

Vesela sem za pomlad.

Tornado v glavi spuščam na plano.

Nazadnje še kratek raport: Berlin mi je zelooooooooo všeč. Njegova širjava, odprtost. Atmosfera. Lahko bi bila tam dlje časa. Je tako slikovit, da mu vsakdo pristaja. Nemščina mi je postala všeč. Bi se je kar učila ... Fajn je, ker je mesto ravno in je bicikliranje priročno (prinožno). Tudi mirno je. Ni histerično. Veliko zelenja. Prijazne cene. Fajn. Odprlo me je. Krvavi žulji od izdatnea pešačeja bodo še nekaj časa živ spomin.