Od jutra do večera isto

Dnevi, kot je vremensko bil današnji, so en doooolg trenutek. Od jutra do večera ista svetloba. Dolgčas. Ves čas isto. Stabilno tudi, seveda. Edini občutek za čas - dolg-čas. Res ne vem, kaj mi je, ko stabilnost iščem pri sebi. Oziroma si jo kar na lepem uzakonjam. Potreba prihaja v ciklih, ne znam je definirati v časovnem obdobju. A se mi zdi, da je kvartalnega značaja. Ko kontrolor v meni dvigne loparček in da znak za spremembo voznega reda, vse z namenom urejanja stvari, se navadno moj sistem sesipne. Učinek početja nečesa na silo, po navodilu družbeno konstruiranih optičnih kontrolorjev - je: kontraučinek. Ko si rečem, da bom prej hodila spati in bolj zgodaj vstajala, spim vse dlje. Ko rečem, da moram shujšati in je zdaj res čas za to - se začnem rediti. Ko rečem, da bom zjutraj začela spet telovaditi, se par dni ne premaknem s kavča. Polno rit se imam. Dobesedno, ja. Nič več nič ne bom. Samo bom. In pika. V tem razmisleku sem disciplini dodala še eno razlikovalno noto. In to je ta - s kontrolo. Potreba po vzpostavljanju večje discipline pomeni potrebo uma, da ima vse pod kontrolo. E, pa nimaš, um moj dragi. In navadi se na to. Čimprej! Um začuti, kdaj ga hočeš prinesti naokoli in ko ti že dobro gre, ga zgrabi panika in spet zateži s svojimi bedarijami. S svojim spominom, ki ga zlovešče polni z neprijetnostmi, ki so po možnosti še škodljive.

Ugotavljam, da potrebujem nov spomin.

Ko nekaj spoznam, ko nekaj spremenim - to ne pomeni, da bo tako do konca življenja. Iskanje končnosti nas tudi velikokrat daje. Zdaj kadim, zdaj ne kadim, zdaj jem ribe, zdaj ne jem rib, zdaj telovadim, zdaj počivam, zdaj pijem pivo, zdaj ga ne, zdaj mislim nate, zdaj te ignoriram, zdaj nočem videti nikogar, zdaj hočem biti ves čas ob tebi, zdaj kupujem stanovanje, zdaj ga ne, zdaj to, zdaj ono. Obdobja so. Navsezadnje so ta obdobja le trenutki. Drug za drugim pridejo in grejo, da sestavijo življenje. Čutim, kako globoko se spreminjam. Vse bolj živim trenutke. Lažje je. Vsak posamezen trenutek ni nikoli tako zatežen kot je lahko ves dan. Ali teden. Ali mesec. Ali težavno leto. Je pa lahko vesel in nasmejan kot je ves teden ali mesec težko. Ne spomnim se tedna, ki bi ga zaznamoval en sam smeh, recimo. Spomnim se trenutkov, polnih smeha. Še zdaj me lahko požgečkajo.

Kotička ustnic s svojo gromozansko težo silita k tlom. Usta imam ukrivljena navzdol. Tega ni luštno nositi. Lepše je, če sta kotička nagajivo zavihana navzgor. Grem vaditi pred ogledalo. Kotička gor, kotička gor, kotička gor ...