Vsakdan, vsakdan, vsakdan

Kaj smo zgradili danes?

Potrebna sem akcije. A najprej rabim zanjo načrt. Zanj pa analizo.

Danes je bil dan banalen. Ujele so me recesijske zanke. Presneto. Ob obilnem znesku, ki ga imam za nakazati DURS-u, sem se srečala še s tem, da neprostovoljno kreditiram podjetje, ki ima 70 zaposlenih in posredno z njim še multinacionalko, ki ima po vsem svetu par desettisoč delavcev. Res razumem njihovo težko situacijo. A ker ne bomo razpredali o njih ter težkih časih, se vrnimo na včerajšnji dan. Po dopoldanskem sestanku in srednjednevnem brainstormingu sem pristala na ljubljanskem Petkovšku na prijateljskem pivu. Dveh, treh, štirih. Prijela me je nostalgija posedanja pa kafičih. Tega že lep čas nisem počela. Če izvzamemo nedavni izlet v Berlin. Fajn je posedati na pivu. Takrat je vse lažje. Vse je razumljeno in zelo čutno. Nenačrtno sem prespala v Ljubljani. In nato zjutraj odsanjala svoje nomadsko življenje. Rada sem malo tukaj, malo tam. Občutek imam, da osamitveno obdobje potrebuje preboj. Čas je, da se odločim. Dovolj vakuumiranja. Manj zahtevnosti do sebe in več polnosti trenutkov. Manj papeštva in več razvrata. Manj od zunaj, več od znotraj. Znotraj kriči ustvarjanje. Manj tuzemeljskosti, več vesolja. Ves moj mikrokozmos naj me začara. Pozbim naj zmernost, ko pa tako ali tako nisem zmeren človek.

Drugače pa ... Sem fajn. In zdaj se ob tem smejim. Človeku res ne sme zmanjkati humorja, ker si nakoplje prekletstvo. Popoldan sem se sproščala z jogo nidro, med katero me je parkrat zbudilo lastno smrčanje. Doživela sem spanje pri budni zavesti. To te res zelo spočije in umiri.

Ničesar mi ni treba, ničesar nočem, ničesar si ne želim, samo sem. Vse lahko, vse je. In vse je eno. Tudi ti in jaz. Ter vsi žužki, s katerimi sem s pomladjo začela bivati na terasi. Obide me kosmata bosonoga stonoga. Vsak dan, z njim vsakdan in z njim vse življenje je en sam ekperiment. Srečno!