Sergej Korda

Od nekdaj sem si želela zveneti kot pisatelj ruske aristokracije. Imam pač ruske korenine ... In všeč mi je ta omikanost. Korenine so - natančneje - ukrajinske. Očetova mati je Ukrajinka. Anelja Boronjuk. Imam pa tudi primorske korenine. Mamina mati je Primorka. Leopoldina Vidmar. Tako sem danes jaz, znajdena v Pradah na Primorskem, s sogovornikom, ki se najbolj identificira s svojim ruskim elementom.

Šla sem v trgovino in potem na drink. Sama. Pred tem sem hotela v kino, pa mi je pomivanje posode vzelo več časa, kot ga je dovoljeval dead line. V kino ni imelo smisla hiteti. V center mesta se mi ni dalo. Čeprav me je misel na pivo ob zrenju v lesket luči na morski gladini prav pošteno zamajala. A to ne bi trajalo več kot pol ure. Postala bi nemirna. Zato odidem na pivo v Prade. Naslednja vas od Bertokov proti globini Istre. Sedem. Barček Lenassi - že čutim, da postaja moj lokalni kafič. Kot Blef v Savcu, Mango bar v Dravljah, Kocka v Kosezah, Pelikan na Slovenski ... Cheers Pub. Where everybody knows your name. Imajo biljard in juke box.

Purple Rain je igral na radiu, ko sem sedla. Sezujem japonke, noge potegnem na sosednji stol. Zrem v skuterje pre nosom na parkingu. Tudi jaz sem aprila mislila, da si bom za na Obalo kupila skuter. Kmalu spoznala, da je brezveze, ker mi je bicikel boljši.

Ves čas na tem svetu imam. Iz žepa potegnem mobitel. Igram BrickBreaker. Se spominjam, kako noro sem ga igrala na Nazorjevi. Kar pomnim, imam rekord. Od vseh BlackBerrystov, kar jih poznam. 11 000 in nekaj. V prvi igri nocoj pridem do 2090. Smejim se, kako glupo sem zapravila vsa življenja (6 x Life).

On sede h sosedni mizi. "Dober večer," reče, ko postavi svoj deci črnega na mizo. Zalisci, rockabilly, s pomado, micenim glavnikom, žepom na srajci. Izpod nje štrli kanotjera (kamionarska spodnja majica ... sexi, vemo).

Naslednjega BrickBreakerja odigram do tretjega nivoja na polovici. Imam še 3 življena (3 x Life).  Ko se je začelo ... Nemudoma sem pospravila telefon.

"Si sama?”
"Ja."

"Ma js' s'm st'r 72 let, je normalno, da sem sam. Ma anke ti ... Ti bi nerabla bit sama. S'm pr'šu, ma kej boš spila?"
"Imam, hvala."

"Ma če boš še, mi povej. Jaz plačam."
"OK."

...
...
15 minut ...
...
...

"Nisem bil za šolo. Tam smo bili v hiši, v Portorožu, nad solinami je bila šola. U uni hiši, ki jo je Taljan zažgal. So bili slepi, slina jim je tekla tekule duali. Sm bil t'm ... Milo se mi je zdej storilu. Kej mam? Na, se mi je milu storilu ... Ma kej ... nism jejs hradu. Ma su anke mislili, da jej muoj br't. Ma nej ..."

"Kje je bilo to?"
"Ma ti ne vejš ... Kej ti nej rječ'm? Sn biu tem pr Ljutomeri, k je bil direktor, uni k je u balinanji biu prvak. Poznaš bale? Vejš kej so tu bale?"
"Balin kugle ...?"
"Kej ti vejš, k je huotu, je kurbe. Sn rjeku Marije, h je hlih t'krt se sp't gont začela, invalidka... Pa nej huatla. Kolku plačaš? Je rjekla. Pa sn dau Turki revije, pa da hljda, pa nej drka ... Kej nej?"
"Kok ste bli pa stari?"
"Ma kej ti jes vem... Se nej spomn'm zdej. ... 35!”
"Kako to, da ste pršli v to gostilno?"
"Sej sn ti rjeku ... Mam holegiceo t'mle. Sn ji prpjelu uole. Sn rjeku, mi boš pohazal beluoško, je rjekla ja, ma kurac moj mi je."
"Še vedno mi niste povedali, kje in kako ste zaslužili penzijo, da se imate takole luštno v oštariji?"
"Za u šuolo nisn biu. Se nejsm čutu sposobnga, kej naj ti rječem."
"O penziji govoriva ..."
"Počaki ... Sej ti buom povedu."
"Ok. Prav."

"Ma kej ti druhače bivaš?"
"V Bertokih."

"Zdej smo u Pradah, Bertoki so tamu,"
"Ja, tu doli."

"Ne znaš huvurit. Vidim."
"Se pa trudim zastopit."

"Vidim, da si ti ena pupa, ki ni nervozna. Maš živce. Nisi omejena. Me poslušaš ...!
"Kako vam je sploh ime?

"Ponemaješ ruski?"
"Ma ne ponemajem, čeprav mam ruske korenine."

"Ne znaš hovorit taljansko, nemšku švoh, kot praviš, madžarski neč, anglešk nrbrž znaš, ..."
"A znate kaj turško?"

"Ko sem še vuazu ..."
"Kaj ste vozili?"

"Ma ti ne veš ... Sem bil majhen siv, tak biondo, debel, ... K so me Nemci hovorili, da keku sem močan."

"Kdaj je bilo to?"
"Kej ti nej rječem ... Leta '43, ma kej ti ne veš ..."
"Ne vem. Povejte mi."

"K' s'm biu šjest let st'r, s'm že gljedu pod kikle ... Kej nej ti rječem?"
"Kje ste pa penzijo zaslužili"

"Hlej, jes s'm čist. Hčerka skrbi zame. Se preblečem 2x na dan, če je treba... Ni tega švajna po mjeni. Lehko rječeš, kut sm rjeku muoji holegici d'n's. Ti bom prpjelu ole, da boš mela, ma kej mi boš dala beluošku? Je rjekla ja. Ma je kurac muoj dala ... Sn rjeku ma dej, sej de ju vid'm. Pa nej htjela ..."

"Kaj je blo pa z očesom?"
"Invalidsko ... Če tistu dol pr'tisn'š in je spuadi beton, ti gor useka. Je rjeku Nemc, tale je močan."
"Kdaj je blo to?"
"K sm biu st'r 14 let. Ma ti ne veš ... Jej, a hovoriš madžarsku?"
"Ne, iz ktere vasi ste tu naokrog?"
"Si me že prej prašala ... Pa ti bom zdej puvj'du: Iz Spodnjih Škofij. J'maš štiri."

...
...
1 ura ...
...
...

"17 - 92. SI je zapisu ... Mali tovornjak sivo-zelene barve. Sm povozu malo pupo. Leta '70. Sam nisem bil kriv."
"A ste bli v zaporu?"

...
...
20 minut ...
...
...

"Za šulo nism biu. Se nism čutu sposobnega. Je mama rjekla, ajaj, kaj bo, kaj bo ... Sam sem bratu pomhal, ps s'n bil st'r 14 let. Prejšn mesec s'm dubu 516 al 517, ne spomn'm s' zdej, v'č kut drh'č ud penzije. Če maš za hostilno, ti bom te kanotjere vrhla st'rn, je rjekla hčerka. Uana skrbi zeme. Js sn čist, se dvahrat n' dan preublejč'm č' je trjeba. Ma kam hrš zdej?"
"Grem. Hvala za pijačo."
"Pupa, usjed s', hdaj t' bom spet vidu ub priliki?"
"Ob priliki."
"Ma kdej? Rječmo.. D'n's je pj't'k ..."
"Ob priliki. Saj tudi danes nisi vedel, da me boš srečal."
"Ma si ti ena mona ... "
"Kaj pomeni mona"?
"Beluoška ... Kaj nej ti rječem? Pu domače. Ni to n'kjer zapisanu, ma t'ku se rječe."
"Beloška?"
"Beluoška."
"Kaj pomeni beloška?"
"Beluoška se rječe ... Ma kej smo tuki analfabeti, dej se buomo učili abecedo?"
"Beluoška."
"Teku."
"No, torej, kaj pomeni beluoška?"
"Ma pička, pizda - če je velka ... Veš keku se rječe u nemščini? U madžarščini?”
"Nimam pojma."
"Ti nejč ne veš. Kdej te bom vidu? Si mi simpatična, vejš."
"Ob priliki, Sergio."
"Hlej, jes sm čist, ti jo bom polizu. Sej teb' nej nč treba. jez to r'd počnem. To je vsej. Ma si ena pupa za v okvir na stejno."
"Lepo bodi, pa pazi na cesti. Si slišal? Kako boš vozil? Pazi!"
"Vejš de ... Ma panemaješ ruski?"
KONEC.

Sergio Korda ima tik z ovratnikom. Kadar nekaj preveč sprašujem, odgovoraja in se prijemlje za ovratnik. Kot bi mu v roki zmanjkal kontakt in mu ta uhaja do ovratnika. Tam ga prime, spusti, prime, spusti, ... Se vrne v svojo pozicijo. Lahko je ovratnik srajce ali T-shirta. Nema veze. Ta tik ljubim.Tvoj je.