Tovornjaki se valijo, ljudje hitijo. Kaj se jim plete po glavi, vsem tem šoferjem, si mislim? In kaj so jedli za zajtrk? Za mano je prečuta noč. Razmišljanje o novem klientu me je potegnilo vase. Odkrivala sem znanost. V trenutku je bila ura 4 in (s)misel spanja se je razblinal(a) do absolutne ničle. Meditacija bi mi prijala. Pojem zajtrk, ležem na hrbet v posteljo, se toplo pokrijem in potopim v gledanje tiste oranžne pike v temi čela. Pika se težko obdrži, tema jo premaga. Ne morem se koncentrirati nanjo, spim pri budni zavesti. Čez eno uro me zbudi ljubljeni glas. Prečudovito jutro. Tuš, pakiranje, pobiranje perila, pomivanje posode. Dom je pripravljen, da me pogreša naslednjih 10 dni. Šele takrat se spet vrnem v Bertoke. Z novo igračo za pasom postane avtocesta zelo zabavna. Ni najbolj pametno, da med šofiranjem fotkaš. Ampak ... Ne morem se upreti. Pol ure za tem me ustavi policija. Z mobitelom v roki. Smejati se začnem, ko se s policajem uzreva v oči, v tistem ko se zapodi v gesto loparčkanja. Smejim se in govorim Ne, ne, prosim ne, samo ena minutka je bila ... Po nekaj nejih in dialogu o tem kaj delam, kako to delam - na avtorske pogodbe? - in nazadnje, naj ne telefoniram v avtu. Ja, vem. Slušalka ... Prihod v Ljubljano, kava, sestanki, zvečer oblečena padem v posteljo. To je bilo včeraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar