Brezpotrebni priokus grenkobe me je katapultiral v jutro. Idiot sem, ki še vedno verjame v ideale in se prepušča naivnosti. Poštenja ne velja terjati od ljudi. Tega ni več v nas. NIti nihče ni rekel, da je življenje pošteno. Niti pravično. Z vsakim korakom manj verjamem v svet zunaj sebe. Tudi v svet drugih. Kako se počutim? Božansko. Popustila je nova spona, ki me je speljevala proč od sebe. Spet sem bližje temu, da razumem lastne vibracije, ki so v skladu z mojo potjo. Včerajšnja pot ni bila moja želja. Bila je želja drugega, ki sem ji želela ustreči. Nikoli več. Izpolnjevanje želja drugim nima smisla. Celo destruktivno je. Rajši izpolnim svoje želje. Ki se tičejo samo mene. Brez zunanjih dejavnikov. Ničesar, nikogar. Ljudi, ki jih je sam gobec in sapa v življenju ne potrebujem. Svojo sapo naj odnesejo v obraz drugemu. Prav res. Le zakaj sem mislila, da bo tokrat drugače? ... ... Ko pa vem, da mojih želja ne izpolni nihče. Še nikoli jih ni. Niti ti. In sploh - saj tudi jaz ne morem izpolniti želje drugemu. Lahko si jo le vsak sam. Kot je včeraj rekla Džamilia -kot povzetek nekega njenega speacha na tej slovenski odpravi v Ženevi, kjer se je pogajala za decent work decleration on social justice and fair globalisation (nekaj takega). Rekla je: Please, let's think before we speak. Ja, človek božji, Ne govori mi pravljic, saj se v njih zgubim. Razočaranje, kakor pelin grenko je ...
Da ne omenim klinčevega vremena v tej klinčevi Ljubljani. Le zakaj sem že tukaj?! Zaradi sebe zagotovo ne. Zato bi bilo bolje, da me ni. Tukaj.
Aja. Pa seveda je razočaranje le momentalna praska na duši. V globino mi taki idiotizmi že dolgo ne prodrejo več.
V četrtek letim v Beograd. Srbi pravijo, da jih je višina honorarja iznenadila. A jebi ga. You pay peanuts, you get monkeys, kot je rekel David Ogilvy. V vsakem primeru se veselim izleta v BG.
Ni komentarjev:
Objavite komentar